Še vodnik po eni od alternativnih poti na Javorč in sicer po tematski poti Rupnikove linije, ob kateri je zaradi strateškega pomena Poljanske doline kar nekaj za videti. Pot sem sicer prehodil že 6. maja 2023 (kot se je izkazalo kasneje, je to bil celo edini lep vikend v sicer "najlepšem mesecu v letu"), slike pa sem pred kratkim našel med "pospravljanjem podstrešja" in jih objavljam še tule, če bi še koga zasrbele pete, da bi stopil po mojih stopinjah. Še bolje bi bilo, če bi se jih dalo vstavljati tudi med posamezne odstavke, ampak...
Verjetno vsi vemo, da iz Gorenje vasi do Javorča vodi uradna markirana planinska pot. No, tale “Rupnikova” je speljana kakšen km zahodneje in se šele nekje na zadnji tretjini (če je naš clj Javorč) združi z omenjeno uradno planinsko potjo. Kot že ime pove, je naša tematska pot namenjena tistim, ki jih zanima ta vse premalo znan del naše “polpretekle zgodovine”. Ob njej bomo našli kar lepo število ohranjenih bunkerjev različnih tipov in velikosti. Uhojenost poti ni kazala kakšnih znamenj množičnosti, tudi sam skoraj do vrha Javorča z izjemo peščice domačinov nisem srečal žive duše, tako da bo kot naročena (kako dolgo še?) za ljubitelje bolj odmaknjenih kotičkov. Je pa tudi res, da je ponekod malo težje prehodna, tudi čez šavje, “markirana” je bolj tako tako, zato verjetno ne bo pretirano zanimiva za izključno rekreativce, ki jih zgodovina ne zanima. Vsekakor se bo potrebno obuti v primerne pohodniške čevlje, za raziskovanje bunkerjev (k sreči jih Nemci večine niso zazidali) bo dobrodošla svetilka, odvisno od sezone je zelo priporočljiva tudi zaščita pred klopi. Če se kdo boji netopirjev, si pa naj bunkerje ogleda samo od zunaj. Bunkerji ob prvem delu poti so večinoma “skriti” v goščavi, tako da bo najprimernejši čas za obisk enkrat, ko listje že odpade, tisti v zaključnem delu pa bodo najbolj “instagramabilni” že v nekoliko poznejši pomladi ali poletju, ko okoliški travniki ravno prav ozelenijo in po možnosti še zacvetijo. V vsakem primeru pa se večino bunkerjev splača vsaj poskusiti obkrožiti in pogledati iz več zornih kotov. Nemalokrat se zgodi, da se nekaj, kar se s poti na prvi pogled zdi kot “še ena betonska kocka”, iz druge perspektive pokaže kot precej bolj elegantna arhitektura z okroglimi kupolami ipd.
Za pot
skrbi Zavod Poljanska dolina, ki je pripravil dve tematski poti.
Krajša je krožna pot po območju Volčje njive in Hrastja, t.j. hrib nad “okljukom” Poljanske Sore zahodno od Gorenje vasi. Sodeč po videnem delu je trasa nezahtevna, primerna tudi za družine z majhnimi otroki in tudi večinoma dvojezične informativne table so nekako prirejene otrokom, ki jim Škofov Francelj poskuša na razumljiv način razložiti podrobnosti o gradnji.
Daljša pot se spočetka drži vzhodnega dela krajše poti, pri vrhu Volčja njiva pa se od nje odcepi in se usmeri proti Hrastovemu griču, kjer se uradno konča, če pa želimo videti še najlepše bunkerje, pa bomo vsekakor sledili Knafelčevim markacijam (t.j. dobro znanim rdeče-belim krogcem) še naprej do Javorča. No, informativne table so na tem odseku nameščene zgolj ob nekaj bunkerjih, so že slogovno drugačne, precej strokovnejše in že kar težko razumljive za tiste brez obramboslovnega predznanja.
Kot smo že rekli, pot je primerna za tiste, ki jih zanima zgodovina. In kje se lahko primerno poučimo o Rupnikovi liniji? Kot kaže, še najbolje v knjigi
"Rupnikova linija : odkrivanje utrdb ob rapalski meji", pa čeprav avtor Aleksander Jankovič Potočnik ni ravno poklicni zgodovinar in jo je napisal bolj kot ne ljubiteljsko. Pri tem bodimo pozorni, da si omislimo zadnjo izdajo iz leta 2009, kajti celo avtor sam priznava, da je v
prvi izdaji iz leta 2004 “ustrelil nekaj kozlov”. Nekaj upanja sem polagal tudi na knjigo
"Meja na razvodnici : ob stoletnici podpisa rapalske pogodbe : 1920-2020 : planinsko-zgodovinski vodnik" avtorja Dušana Škodiča, vendar se je avtor bolj skoncentriral na preživele mejne kamne, do neke mere na ostanke Alpskega zidu, na samo Rupnikovo linijo pa ravno toliko, da jo enkrat ali dvakrat omeni. Ubodel sem si še
"Dediščina rapalske meje : Rupnikova linija in Alpski zid, življenje ob rapalski meji v letih 1918-43(47) : poskus utemeljitve nove muzejske zbirke" znanega žirovskega publicista Mihe Nagliča, ki pa glede Rupnikove linije tudi ni kaj dosti bolj zgovoren, še največ o sodelovanju z že omenjenim Jankovič Potočnikom. No, kot mi je pravkar povedal Cobiss, je pred kratkim izšla še knjiga
"Rupnikova linija : boj za severno fronto. Knj. 1, Nastanek in gradnja 1938-1940" avtorja Aleša Zelenka, ki si jo bo vsekakor še treba omisliti in prebrati.
Ko smo se “oborožili” z zgodovinskim ozadjem, se moramo pred odhodom le še opremiti s primerno navigacijo. Uradne markacije so postavljene vse preveč redko in nekonsistentno, da bi se lahko zanašali nanje, področje je tako redko poseljeno, da se tudi na spraševanje domačinov ne kaže zanašati, uradna pot bo sekala številne ceste, ki pa so za nelokalca speljane “popolnoma brez logike” in če nas zgrabi skušnjava, da bi raje stopili po kakšni lepši cesti, bomo skoraj zagotovo krepko zašli. Še najbolj nam bo v pomoč, če si na pametni telefon namestimo aplikacijo
maPZS in si že pred potjo shranimo karto območja južno od Gorenje vasi. Kot vemo, omenjena aplikacija z rdečimi črtami označuje poti, ki so pod skrbništvom planinskih društev in praviloma markirane s Knafelčevimi markacijami. K sreči pa je PZS dovolj odprta, da s črtkanimi črtami označi tudi nekatere poti v skrbništvu “konkurence”, vklj. z Zavodom Poljanska dolina. Tako lahko najdemo tudi
celotno uradno daljšo pot, ki se, kot že omenjneno, do Javorča priključi
uradni planinski poti, ki je sicer vrisana po glavni cesti, dejansko pa nas markacije usmerjajo na nogam prijaznejše vzporedne bližnjice, ki so sicer tudi vrisane. Pri uporabi ledinskih imen, razcepnih točk ipd. bom uporabljal imena, kot so na topografski karti maPZS. Prav nam zna priti tudi
OpenStreetMap (oz. krajše OSM), kjer bomo ob dovoljšnjem zoomu opazili, da se je neki prostovoljec zelo potrudil in pridno vrisoval bunkerje, informativne table in kažipote vzdolž krajše tematske poti, vseeno pa bomo tudi sami hitro opazili, da je nekaj bunkerjev vendarle spregledal. Morda pa bo komu prišlo prav še to, da je nekdo (ne, nisem bil jaz) na tem spletišču Hribi.net objavil še
GPS sled tematske poti do Hrastovega griča, ki je na prvi pogled videti OK. Morda še ocena časa. Sam sem od Gorenje vasi do Javorča z enim krajšim počitkom potreboval pribl. 3,5h. S tem, da sem sem (skoraj) vsak bunker poskušal “prevohati” okoli in okoli in po možnosti še od znotraj. Brez tega bi se pot takoj skrajšala vsaj za pol, če ne kar celo uro.
Preden odrinemo na pot, samo še na hitro nekaj o poimenovanju bunkerjev. Ker z izjemo nekaj največjih utrdb sploh niso imeli imen, in ker dandanes nimajo vidnih oznak, jih bom za potrebe tega “fotopisa” poimenoval kar s številkami v kronološkem zaporedju, kot sem nanje naletel, začenši z 0 na izhodišču. Iste številke v opisih slik bodo nekako tudi olajšale zmedo med slikami na koncu, ki jih zaradi izvedbe foruma ne morem vriniti na smiselna mesta med odstavki. Seveda pa nikakor ne izključujem možnosti, da se je kakšen bunker uspel tudi izmakniti mojemu sicer pozornemu očesu.
Zdaj pa končno le začnimo! Izhodišče, nekakšna “točka 0”, je ob SZ vogalu gorenjevaškega pokopališča, tik ob desnem bregu Poljanske Sore. Tam je tudi nekaj parkirnih prostorov, opazimo pa prvi bunker, ki smo ga v skladu z našo nomenklaturo oštevilčili kot #0. Njegova natančna zgodovina mi ni znana, se mi pa nekako zdi, kot da bi moral biti od nekod prenešen, če ne celo pred kratkim zgrajen kot replika. Vsekakor je les v notranjosti le preveč svež. Zraven najdemo še dve betonski protitankovski oviri, ki bi sicer morali ubraniti Zapuže pri Radovljici, za uteho pa je na tabli vendarle tudi fotografija protitankovske obrambe same Gorenje vasi.
Po prvotnih planih bi št. 1 moral dobiti bunker nad bregom Poljanske Sore nekoliko zahodneje, ampak ker sem kar takoj krenil po uradni poti vzdolž pokopališča proti jugu, je tako ostal na seznamu za kakšen drug obisk Gorenje vasi. Kakorkoli, na koncu te poti zavijemo desno na asfaltno cesto in že v prvem levem ovinku naletimo na preživele stopnice nekdanje graničarske karavle, ki so jo porušili okupatorji. Za stopnicami je danes zasebni vrt bližnje hiše.
Cesta se kmalu spremeni v kolovoz in še malo dalje s planjave doseže gozd. Ker sem že predhodno naštudiral OSM, sem vedel, da naj bi obstajal še en bunker, ki ni ob nobeni uradnih poti, k sreči s pomočjo sodobne tehnologije ni bilo težko najti pravega kolovoza do
tja, potem je pa kar manjše razočaranje ob nečemu velikosti pasje ute, kar je bilo za nameček še znotraj poplavljeno. Kakorkoli, s slik sami ocenite, ali je vredno skreniti do tega bunkerja #1.
Nič, po isti poti se vrnimo nazaj do uradne poti in po praktično nekaj metrih naletimo na “uraden” bunker #2 oz. _mali tipski objekt_, ki ima svojo tablo in smo celo uradno povabljeni v njegovo notranjost, kjer je še nekaj dodatnih tabel. Mmg., tu se vidi, da je ranjka Kraljevina Jugoslavija obsegala tudi zaledje jadranske obale, npr. Dalmacijo (pa četudi brez Zadra in nekaj otokov), Hercegovino, Črno goro…, kjer je znano, da so prebivalci po genetskem potencialu med najvišjimi na svetu, kajti ob mojih za moškega dokaj normalnih gabaritih mi največkrat niti ni bilo potrebno paziti na glavo, kar težje rečem ob raziskovanju kakšnih italijanskih bunkerjev. Vsekakor pa tudi ta bunker sodi med tiste, ki se s same poti ne pokažejo v svoji najlepši podobi.
Nadaljujemo naprej po vzpenjajoči se poti in če dobro gledamo, bomo na vrhu strmega pobočja na levi opazili manjši bunker #3, ki ga ne pozna niti OSM, Lahko se zaženemo navzgor v strmo pobočje ali pa ga poskušamo najti z razpotja nekoliko višje. Kakorkoli, ta bunker je majhen, “neuraden”, zaradi zaraslosti nekoliko težje dosegljiv in ena strelna lina je že zasuta.
Nadaljujemo po uradni poti in sčasoma dosežemo razpotje. Če nas je medtem začelo zanimati, le kako so tovorili material po teh grapah, nam to poskuša odgovoriti tabla na razpotju.
Sicer pa tu zavijemo desno in kmalu bomo na desni malo stran od poti, ampak ga res ne moremo zgrešiti, naleteli na ličen in “uraden” bunker #4, ki ga tako rekoč moramo obkrožiti. Če se hočemo še kaj naučiti, bomo morali stopiti noter, kjer je nekaj tabel.
Ko nadaljujemo po poti, nas tabla nekje “sredi ničesar” vendarle pouči, kako so se morali graditelji znajti brez mehanizacije.
Še malo naprej pa je razpotje, kjer se krajša in daljša tematska pot ločita. No še malo prej bomo naleteli na novo tablo o betoniranju. No, kar je res, je res, opazili bomo, da se bunkerji v precejšnji meri kljub skoraj 90 letom nevzdrževanja še kar dobro držijo, kar pomeni, da je general Rupnik dobro nadziral dela in poskrbel, da se je vgradil kakovosten beton.
V neposredni bližini te table pa je že bunker #5. Ki si ga lahko z večih strani ogledamo tako od zgoraj kot spodaj, ampak vendarle je z vseh perspektiv zgolj “dolgočasna” betonska kocka, po vrhu prerasla z bršljanom, za nameček pa še eden tistih, ki jih je okupator dal zazidati.
Z označenega razpotja je za daljšo pot potrebno iti levo, ker pa sem zahvaljujoč OSM vedel, sem najprej šel desno po krajši poti proti vrhu Hrastja in kmalu naletel na bunker #6 oz. puškomitralješko gnezdo v obliki manjše kocke z na pol zasutim vhodom.
Morebitna nadaljnja presenečenja ob krajši poti sem si pustil za kdaj drugič, se vrnil do #5 in se dokončno odcepil od krajše poti. In kmalu je sledil v bližini neizrazitega vrha Volčja njiva že bunker #7, sicer ravno tako zazidan in iz večine perspektiv še ena “neizrazita betonska amorfna gmota”. Ampak če se vzpnemo na bližnje pobočje, bomo vendarle opazili, da mu na enem vogalu niso utegnili dograditi kupole.
Tu sledi prvi nekoliko zahtevnejši odsek poti. Bunker #7 je namreč na koncu nekakšnega “pomola”, kar pomeni, da se bomo morali spustiti proti jugu po strmi in slabo uhojeni potki, dokler ne dosežemo makadamske ceste, kjer se usmerimo desno, t.j. navzdol. Na levi strani te ceste bomo opazili kamnolom (na OSM je poimenovan Kamnolom Lajše), ki ga bomo obkrožili po zahodnem robu. Ampak nikar ne buljimo preveč v kamnolom, sicer bomo na desni zlahka zgrešili ozko odprtino bunkerja #8. Tako ozko, da si težko predstavljamo celo sestradanca, kako bi zlezel noter. Ampak ne izgubljajmo časa s tovrstnimi neproduktivnimi razmišljanji, kajti nekaj metrov dalje opazimo, da se z desne ostro priključi kolovoz, in če stopimo nanj, se potrdijo naši sumi, kajti kmalu dosežemo dve strelni lini na drugi strani tega istega bunkerja #8. Lini sta sicer nekoliko previsoko za neposreden pogled skozi, nikakor pa ne previsoko, da ne bi mogli dvigniti rok in na slepo škljocniti v notranjost.
Kot že rečeno, cesta res obkroži kamnolom (menda sem tam nekje v brezpotju en bunker zgrešil, ampak kaj čmo) in se mu znova približa ob južnem robu. Tu so neke oznake, da je vstop kakor prepovedan, in ni čisto jasno, ali to velja samo za kamnolom ali tudi za cesto. Vsekakor takrat ni bilo tam nikogar, zato pač “nisem ničesar videl”. Ko smo že skoraj mimo kamnoloma, je treba skreniti desno na kolovoz (pomoč navigacije zelo dobrodošla). Pot nas nekaj čas vodi skozi gozd, ko pokuka na plano, spet sledi razpotje, naravnost je bilo zaprto, je pa zato bilo mogoče narediti skoraj 180° ovinek na desno in takoj za njim nov ličen in fotogeničen "mali tipski objekt" oz. že bunker #9. Ob njem pa na nagnjenem stebru prva tabla v novem slogu in precej bolj učenem jeziku. No, na njem bomo našli tudi načrt bunkerja iz Denkschrifta, t.j. nek “zbornik”, kjer so nemški okupatorji popisali “podedovano” vojaško infrastrukturo in je eden najpomebnješih virov knjige Aleksandra Jankoviča Potočnika. Kar nekako žalostno, da je mogoče podatke o tej naši tehniški dediščini dobiti šele iz arhivov nekdanjega okupatorja…
Od tu se pot za kratek čas kar nekam izgubi in ni čisto jasno, kje bi pravzaprav sploh bilo treba nadaljevati. Po strmem pobočju je bilo kup šavja, podrtih dreves in podobnih barikad in ocenil sem, da se je še najlažje zapoditi kar naravnost navzgor po strmem pobočju Frjančevega griča, dokler se nekoliko ne zravna in doseže kolovoz na robu travnika. Ali sem na ta račun zgrešil še kakšen bunker, res ne vem. Kakorkoli, po kolovozu sem dosegel makadamsko cesto, se znova priključil na uradno pot, šel mimo neke osamljene hiše, se takoj za njo v skladu z navigacijo odcepil na stezo malo po gozdu, malo po travniku…. In takoj sledi nova barikada. V obliki električnega pastirja, ki meni nič, tebi nič, lepo preseka pot. Hmmm, kaj sedaj? Dostikrat je že pomagalo, če sem dovolj milo pogledal kmeta in je dovolil “zmotenje posesti”, ampak nikjer naokoli ni žive duše. Ali kar obupati in iti nazaj in to spet po tistem težko prehodnem strmem pobočju, ki sem ga malo prej komaj premagal? No, med razmišljanjem vendarle opazim, da bi se na enem mestu pravzaprav dalo brez problema prestopiti žico električnega pastirja in nekje po robu travnika (najmanjša škoda pa to) nekako po “konspirativno” smukniti do bližnje ceste. Rečeno, storjeno, ob tem pa takoj za pastirjem s kamero na hitro “pogledam” še eno tablo o strateškem pomenu Poljanske doline.
Ko dosežem cesto, je ob njej prevrnjena ležala tabla s smerokazom naše poti, navigacija pa je potrdila, da lahko znova skrenemo s ceste na gozdno stezo in si s tem nekoliko skrajšamo pot mimo zaselka Kočar z nekaj hišami. Ko smo mimo Kočarja, se pot za nekaj časa malo konkretneje vzpenja po gozdnatem pobočju Male koče. Ob poti v gozdu naletim na še dva bunkerja. Bunker #10 a.k.a. "strojnični bunker" a.k.a. "mali tipski objekt" ima tudi svojo tablo.
Le malo naprej ob nekem razpotju stoji še “neuraden” (brez tabel) #11 z vogalno strelno lino in smrečico na strehi.
Pot se še naprej blago vzpenja proti jugu in kmalu začutimo, da bo znova zapustila gozd. Preden podležemo skušnjavi po soncu, le bodimo previdni, kajti tik pred izhodom iz gozda bomo na naši levi opazili bunker #12 z dostopno notranjostjo.
Takoj za tem bunkerjem pa dosežemo cesto in se na razcepni točki “Zaleše Z” priključimo uradni planinski poti, ki je dovolj solidno markirana, da se nam ni več potrebno zanašati na pomoč satelitov. Vstopili smo na območje zaselka Zaleše, ki je uradno del razloženega naselja Žirovski Vrh sv. Antona (res me zanima, kako so skovali to dokaj zapleteno krajevno ime, sploh ker mi ni znano, da bi tam obstajala cerkev, posvečena omenjenemu svetniku). Kdor je do sem prikorakal po uradni planinski poti iz Gorenje vasi, naj se pri nekaj hišah v Zalešah raje drži ceste pri dnu travnika/njiv, kmalu bo lahko na desni ob cesti opazil prostor, ki praviloma služi kopičenju bal sena, takoj za tem pa se z desne priključi naša tematska pot in kot rečeno, tik ob tem razcepu bi morali kaj hitro opaziti naš bunker #12.
V “Zalešah Z” bi “uradno” bilo potrebno zaviti desno na planinsko pot, ampak iz “obveščevalnih” virov sem vedel nekaj več, zato sem tam najprej zavil levo (proti Gorenji vasi) in že čez nekaj metrov pri prvi hiši (če se prav spomnim, je ekološka kmetija) opazil že bunker #13, ki pa stoji na zasebnem dvorišču, za nameček pa ga uporabljajo kot naslonjalo za fižolovke.
Od tam se vrnil nazaj mimo “Zaleš Z” in po cesti ob travniškem robu, dokler me oznake niso usmerile na stransko pot v gozd. In res je čisto malo manjkalo, da bi v gozdu zgrešil bunker #14, morda še zadnji, kjer lahko poškilimo v notranjost. Očitno pa nekdo še vedno dovolj zaupa v kvaliteto skoraj 90-letnega betona, da si je upal obenj prisloniti lestev in na “streho” postaviti še stol, kjer skoraj zagotovo kdaj pa kdaj tudi posedi.
Ko pot znova pokuka iz gozda na plano, bodimo pozorni na naši desni. Ob samem razcepu najdemo tablo, malo naprej pa vhod v "Odporno točko Žirovski vrh" oz. manj uradno "Hrastov grič". Ker je to vendarle malo več kot zgolj bunker in ker že ima ime, seveda nima smisla, da ga oštevilčim. Kakorkoli že, tu je še največje “podzemno mesto”, ki so ga sploh pričeli graditi (še večje bi moralo biti na Vrhu sv. treh kraljev, ki pa je ostalo samo na papirju). Na tabli laho vidimo, kakšen veličasten "težki tipski objekt 66" je bil predviden pred obstoječim “rudniškim” vhodom. Vhod je seveda zaprt, voden ogled utrdbe pa je mogoč po dogovoru za zaključene skupine, vstopi pa se menda ne tukaj, temveč po enem izmed navpičnih jaškov (vršnih bunkerjev nad njimi a la Goli vrh niso utegnili zgraditi). Ker nisem imel zemljevidov in ker se mi je zdela okolica le preveč zaraščena, teh jaškov niti nisem poskušal iskati na slepo, sem pa vendarle pokukal še skozi rešetke. A ja, pri vhodu naj bi menda bila tudi planinska kontrolna točka, vendar v skrinjici ni bilo videti vpisne knjige, očitno pa je za nameček nekdo še z žice odtrgal žig.
Pri Hrastovem griču se uradno konča tematska pot. Ampak misel na takojšnji povratek bi bila naravnost bogokletna. Zakaj, v primerjavi z do sedaj prehojenim je nadaljevanje do Javorča zgolj še lažji sprehod. Za dodaten trud bomo nagrajeni s še najmanj tremi fotogeničnimi bunkerji. Nadaljujemo torej po kolovozu in na razcepu “Brivec Z” kmalu dosežemo asfaltirano cesto med Gorenjo vasjo in Golim vrhom, ki so jo, mmg., zgradili ravno za potrebe gradnje podzemnih utrdb Rupnikove linije. Tu nekje bomo ob cesti opazili celo s prometnim znakom označeno parkirišče, verjetno primarno namenjeno organiziranim obiskovalcem Hrastovega griča. Ampak še prej kot parkirišče nam bo v oči padel bunker #15 na robu travnika, prvi od tistih lepših. Če le ne bi nekoliko motilo nekaj dreves ob njem, bi kljub neočiščenosti bil že kar preveč kičast.
Opazimo lahko, da od tega bunkerja vodi uhojena bližnjica čez travnik in preden na njenem drugem koncu spet dosežemo cesto, naletimo, če le nismo preveč nepozorni, na bunker #16, ki pa je majhen in skoraj zasut, zato se pri njem verjetno ne bomo predolgo zadrževali.
Od tu lahko nadaljujemo ali po cesti (ki kmalu doseže Žirovski Vrh sv. Urbana oz. njegov zaselek Maruc) ali po vzporedni markirani poti, ko iz gozda dosežemo nov travnik, nas takoj pričaka naslednji lepotec #17, ki si ta naziv zasluži kljub že pravi pravcati goščavi na strehi. No, maj je tu že dodobra upravičil svoje ljudsko poimenovanje “veliki traven”, zato sem ga poslikal zgolj od daleč s takšnih pozicij, da nisem tacal po nepokošeni travi.
Pot ali cesta za nekaj metrov znova vstopi v gozd in ob izhodu nov travnik z novim bunkerjem, po našem štetju že #18, ki pa je zadnji in najverjetneje tudi najlepši. Njegovega potenciala se očitno zavedajo tudi tisti, ki so ga primerno očistili, in če odmislimo “veliki traven”, bi se fotografski perfekcionisti lahko zmrdovali kvečjemu nad električnim blizuvodom in drogom v neposredni bližini.
Na koncu travnika je planinska kontrolna točka za vrh Javorča. Kolikor vem, je le ta dostikrat pri kakšni hiši v neposredni bližini vrha (ali druge pomembne točke) in mi nekako ni jasno, kaj se kuha med tamkajšnjimi “planinci” in jagri, da niso tega postavili v bližnji lovski koči. Mmg., čeprav bi koča v soboto uradno morala obratovati in je verjetno celo edini gostinski objekt vsaj na gorenjevaški strani Žirovskega vrha, je tisto soboto okoli poldneva kljub vsemu bila zaprta in tistih nekaj obiskovalcev, ki smo se takrat znašli tam, se je moralo zanesti na s seboj prinešene zaloge.
Tako, pokorno javljam, da je to to, verjetno kar soliden izplen za poldnevni izvidniški marš. Če sem uspel zgrešiti kaj omembe vrednega, če kdo potrebuje kakšne podrobnejše napotke za mikrolokacijo posameznih bunkerjev itd., sploh pa, če je kaj interesa za ustanovitev ad-hoc skupine za ogled Hrastovega griča, pa kar z besedo na plan v komentarjih.