Četrtek je bil najin srečen dan, saj pravzaprav nisva bili sigurni, če bo načrtovana tura sploh uspela. Začeli sva pri Savici in se preko Lepe Komne povzpeli najprej na Mala vrata, kjer sva si vzeli čas za občudovanje okolice, saj pri prejšnjem skupnem poizkusu pred parimi leti nisva videli nič, le meglo
. Ogledali sva si tudi možnost prečenja od tam preko Oslove škrbine do Lanževice. Bi šlo
!
Sprehodili sva se po potki, ki se vije desno od Kala in pri prvem možicu za začetku melišča zavili levo v breg. Ne morem se pritoževati, možički te lepo usmerjajo preko skalnatega sveta proti vrhu Kala in prav kmalu sva ga tudi dosegli. A najin cilj ni bil samo vrh, pač pa tudi prečenje do Velikih vrat in nato nadaljevanje preko kamnitih plošč do pl. Lopučnice.
Prav kmalu sva ugotovili, da nama opisi, ki sva jih imeli s sabo prav nič ne pomagajo, saj so v glavnem opisani pristopi na Kal od Velikih vrat, torej iz nasprotne smeri. Zrli sva v svet pred seboj in ni nama bilo jasno, ki ta vrata v tem svetu pravzaprav so, čeprav sva tam že obe enkrat bili
. No, nekako sva določili, da morajo biti v smeri vmes med Čelom in Plaskim Voglom. Kje začeti, kam pravzaprav usmeriti prve korake? Nič, sva rekli, držali se bova tistega najbolj enostavnega, starega opisa izpred 13 let (stari zapisi PZS), ki pravi, sestopiti ob starih mejnikih, ki nemo pričajo o nekih starih časih. In možici, če jih bova videli, in to bo to. Vsaj poizkusit morava, sva rekli
.
Obkrožili sva vzhodni vrh Kala (lahko da je to Osojni Kal) in se spustili eno stopnjo nižje, še malo zaokrožili in zagledali dva mejnika
. Kakšno razkošje, saj sva vedeli da sva na pravi poti. No, ne na poti, saj te ni
. Pomembna je smer, ostalo je iskanje prehodov. Prav hitro sva ugledali žleb, po katerem se je bilo potrebno spustiti in seveda možica, ki te je usmeril vanj. Srečni, da mogoče nama pa le uspe, sva nadaljevali pot v upanju, da naletiva na nove mejnike in nadaljnje možice. Občudovali sva kamnito ploščo na kateri sva stali, se čudili delu narave in pazili na brezna, ki so se sproti odpirali pred nama. Sva preskočili enega, a čez čas ugotovili, da ni bilo te potrebe. Je bilo treba nazaj, a je bilo malo težje
.
V daljavo pa nisva dosti gledali, sva imeli dosti dela pri določanju smeri naprej. Le kje je tista kamnita polica, ki jo omenja Peter2 in funnyboy, sva ugibali.
V pogledu se nama je Glava za bajto neverjetno približala, in s tem občutek, da morajo biti Velika vrata v bližini. In res je bilo tako, kar naenkrat sva stali nad njimi in oblil naju je občutek sreče. Rešeni sva bili in cilj dosežen, sva lahko že rekli, dan je bil popoln!
Čakala je naju še sestop preko prav tako dih jemajoče lepote kamnitih plošč, po katerih sva takrat stopali že bolj sproščeno, nato pa povratek preko pl.Lopućnice in Komne nazaj do Savice. No, seveda brez piva pri Domu na Komni ni šlo, kako pa bi, saj sva za sabo imeli slabih 1800 m višincev in prehojenih vse skupaj okoli 19 km
.
Seveda, nisva v tem kamnitem svetu med Lepo Komno in Lopučnico srečali nikogar, s skupnimi močmi nama je uspelo ta krog opraviti, in nič ne mislim, da je bil opravljen zadnjič, naslednjič mogoče v kakšni drugi varianti
.