Nikakor se noče skvarit vreme, pa sem primoran iti od doma
Malce skeptičen se odpeljem v Krmo, saj sem glede poročil na forumu sklepal, da v nedeljo pa res ne bo nihče težil zaradi zapore. 'Pogum' se je obrestoval, saj sem zopet preživel en čudovit dan v naravi. Pomirilo me je tudi že nekaj parkiranih vozil, cesta v neverjetno dobrem stanju. Četrt pred sedmo z dokaj lahkim ruzakom začnem s hitrim korakom v moj čarobni svet. Pri Vodnikovem domu sem kot bi mignil, saj je bila temperatura z rahlimi meglicami ravno pravšnja. Zamenjam majice, spijem čaj in proti Velski dolini, ki jo imam sedaj že v mezincu. Krepko pod kanjavskim Zobom zapustim stezico, ter jo po strmem brezpotju zopet dosežem, ki pripelje z Doliča. Na Hribaricah se ne ustavljam, ker ni potrebe, saj imam kot 'Rogla' še nekaj rezerve.
Do vrha hodim tri minute dlje, kot zadnjič na Mrzlo goro.
Toplo, brez vetra, v daljavi kar precej meglic, ki se nimajo namena razkadit. Večinoma v samoti posušim vse cunje in sklenem, tokrat pa moram še na Šmarjetno glavo, saj sem jo imel v planu že lani. Zaradi majice (in vode) sem moral nazaj v Velsko dolino, sicer bi sestopil preko Planike in Konjskega sedla. V Krmi vesel, da ni listka, pri Dani pa tudi, saj me je spoznal mladenič iz davne skupne plezarije po 'Slovenski'. Jaz pa nič