Še vedno ne vem,da sem po mnogih brezpotnih poteh,kjer ni bilo varovanja,še vedno tu med vami.Posebno se spominjam treh,ki so mi ostali globoko v meni.Kot tista dva najstnika v šotoru,sva načrtno osvajala vse po vrsti,kar sva dosegla z javnim prevozom in kar se nama je tedaj ponujalo.Predvsem je bil že popolnoma na meji vzpon po Hanzovi na Prisojnik,kjer 87l ni bilo varoval in smo se prijemali raje skal,kot zarjavelih,visečih in malopogostnih,zarjavelih pletenic zajl.Nad Hudičevim stebrom ,nad lojtro se sam odločim preči kar po steni do izravnave,kolega pa je šel po poti.No stena je sprva dajala dobre,čvrste oprimke(zg del gore je sestavljen iz stare kamenine),kasneje pa je stena postajala čedalje bolj strma,plezalska.Odlomi se mi oprimek na desni roki,stopi bolj slabi,leva pa na srečo še drži.Sam sredi stene,globoko spodaj pa vrhovi smrečja.Za hip me zagrabi nelagodje,nato duhoven preobrat v globine sebe-zberi se in ne misli na nič,koncentriraj se in previdno,prefinjeno naprej.Prijatelj me že opazuje zgoraj na grebenu in se drži za glavo,od tistega kamenja,ki je sfrčal v dolino.Dej mi mir mu pravim!.preplezavam malo levo,malo desno,da najdem manjkajoče oprimke,splezam,prijatelj pa me še z roko potegne prek vršnega roba grebena.Počutil sem se kot da bi se drugič rodil.Naslednji tak,vendar lažji primer je bil,ko sva se povzpela preko Taške desno preko strmih trav na Kalško goro,kjer sva oba zaradi naklonine,kljub trdnem držanju za podrast,polzela kot pajka navzdol.Drugega takrat ni pomagalo,kot da pospešiva po vseh štirih,podobno kot gre maček na drevo,ko ga nekdo prestraši,da sva prišla do trdnejših tal pod nama.Pa tisti Januarski pohod na Stol,ko je severnik imel takšno moč,da nas je,kljub ležanju na tleh,prevzdigovalo,da sem se kot 12 letnik oprijel kar hlačnice sprednjega.Zanimiv je bil tudi sestop iz Vel.Martuljške ponce(pristop lahek),kjer sem kot vedno prvi,ki je imel nos za prehode,varno pripeljal kolega,kateri je za navzdol bil vedno malce slabši od mene,do zg,melišča pod steno.Po vsem tem sva zavila še na bližnjo Malo Ponco,kjer sva naletela na 8m skalno zagozdo in klin z preperelim koncem vrvi.Zoprt zvoham prehod v levo in desno po žlebu doseževa sedlo 2450m visoko.Še bi lahko opisoval,vendar bi me Rok na Hribi net že postrani gledal.Lp-Rok