Nižja soseda Debele peči zaradi svoje lokacije nima veliko obiska. Leži severovzhodno od svoje kolegice, stran od zelo obljudenih poti iz smeri Blejske koče. Vzpon na njen razgledni del grebena (in ne na sam vrh) je lahko dostopen z markirane poti (20 višinskih metrov), ki pelje pod njenim grebenom od planine Klek proti Debeli peči. A do te ugotovitve se je bilo treba še malo potruditi in pogoltniti kakšen orientacijski ter kartografski knedelj
Svojo sobotno pot sva začela na markirani poti ob cesti v bližini planine Klek. Na planini sva bila kmalu, najprej sva naletela na staje za živino, pastirski stanovi pa so v večji globeli v osrednjem delu planine. Po obronkih te lepe planine, ki je ena večjih na Pokljuki, sva se ob smerokazih podala proti macesnovem gozdu na njeni zahodni strani.
Po približno dvajsetih minutah vzpona skozi gozd, sva krenila v smeri steze - ki jo nakazujejo skoraj vsi zemljevidi tega področja, ki jih uporabljam (nekateri tudi kot markirano pot) - a sva kmalu ugotovila, da so edine »poti« ki jih vidiva - stečine divjadi. Pot je na zemljevidih prikazana kot vzpon v severozahodni smeri, v bližino sedla med Klečico in Vrhom Sedla, na nekaterih tudi kot edina v smeri Debele peči.. Po kakšni uri kolovratenja med macesni, ruševjem (ki se ga je dalo obiti) in malo zahtevnejšim zakraselim svetom (vmes sva naletela celo na »sprejaste« markacije), sva prišla do bolj odprtega terena, ki je dajal upanje. Najprej sva se vzpela v desno, na prej omenjeno sedlo, kjer naju je presenetil na lov osredotočen planinski orel. Razgledov na sedlu ni bilo veliko, dostop do vrha Klečice pa je tam dobro varovan z gostim ruševjem.
Nato sva se spustila po poti nazaj (proti jugu), v smeri travnate jase in vidnega prehoda med ruševjem ter kmalu naletela na možic, nato pa še na markirano pot proti Debeli peči. Po njej sva se vzpela pod greben Klečice in kmalu prišla do mesta, ki je obetalo lahek vzpon na greben. Tik pod njim sva naletela na ozko brezno (vstop je zaščiten s suhimi vejami), ki naj bi bilo kar globoko. Na grebenu so lepi razgledi na skoraj vse strani, le proti JZ - od tukaj zelo impresivna - bližnja Debela peč ovira občutek boljše panorame.
Sestopila sva po isti poti do mesta, kjer sva pred tem »odkrila« markirano pot in spust nadaljevala po njej. Nekaj sto višinskih metrov nižje sva prišla do križišča poti (Preval) s tremi tablami v smereh planine Klek, Lipance in Debele peči - iz smeri slednje table pa sva tudi prišla. Torej: tabla s smerjo »Debela peč« na tem mestu označuje markirano pot na Debelo peč pod grebenom Klečice, s poti v smeri Lipance pa se kasneje odcepi še bolj direktna, označena (stara) pot na Debelo peč, ki se pa na sedlu pod njo združi s prej omenjeno. Na koncu se je izkazalo, da sem imel več težav z zemljevidi kot pa z orientacijo na terenu. Drugič jih ne bom jemal s seboj..
Ob povratku na planino sva se osvežila z vodo, od tam pa do avta ni bilo več daleč. Lep dan sva imela.