Zahodni greben Belske kope, Martinj steza, Kuklarji
Še včeraj sem mislila, da se bodo štirje pari nog zapodili raziskovanju naproti, a na koncu je bilo pogumnih ali neumnih (klopi kar gomazijo, tako da moraš biti vsaj malce pogumen in neumen za ta svet v tem letnem času) pol manj.
Po kolovozu pred kamnitim mostičem, na katerega drugi strani vodi markirana pot po dolini Kamniške Bele, sva naredila nekaj korakov in že zavila v podrast. Teren se je kaj hitro postavil pokonci, a do zapore je šlo čisto lepo. Pri njej levo in nato po izjemno strmem svetu navzgor. Ko se naklonina umiri, se kmalu predte postavi zid. Tu proti levi, nato sledijo privlačni prehodi s krasnimi pogledi. Za njimi je do vrha Kope še nekaj kolenogrizkov med resjem.
Z vrha sva sestopila na Martinj stezo in ob lenobno zbirajočih se oblakih po njej nadaljevala do planine Dol. Nato sva se povzpneva do Konjščice in zavijugala do Kobilne doline ter naprej čez Kuklarje, ki se po slikovitosti lahko prav samozavestno primerjajo s pohajkovanjem po Martinj stezi. Nadaljevanje sestopa skozi Dolski graben se je zgodilo kot ležerni sklepni stavek simfonije. No ja, ni bilo čisto tako... na koncu sem spravila souživača na 'stranpota' ali bolje na belo cesto, ki ni vodila nikamor. Za nameček se je še ulilo kot iz škafa, tako da se je sklepni stavek končal z brodenjem skozi mlado bukovje in robide.
Kakorkoli, konec dober, vse dobro.