Osnovno idejo sva dobila lansko leto ob obisku Cjajnika. Parkirišče pri Koschutahaus je bilo že navsezgodaj polno in kar nekaj tekačev s frutki za pasovi se je nervozno pripravljalo na štart. Eden od udeležencev nama je pojasnil, da gre za vsakoletni tek okoli Košute, lani že tretji po vrsti. Krog je znašal 33 km z 2500 m višincev, zaradi varnosti pa je potekal večinoma ob vznožju grebena Košute na obeh straneh meje. Lanska trasa je razvidna tukaj …
http://www.trzican.si/wp-content/uploads/2017/07/Koschuta-Hiking-Flyer_A4-2017.pdf Take razdalje nama niso nič novega in že takrat sva se odločila, da bova v šodrovski varianti to nekoč naredila tudi midva
. V soboto je bil napovedan lep dan in odločitev je bila lahka. Za celoten podvig sva računala nekje 13 do 14 ur, s štartom pri cestarski baraki pod Ljubeljem. Želela sva tudi prehoditi celoten greben Košute, ki je tekačem zaradi izpostavljenosti prenevaren. Vse to sva v celoti naredila, obresti sva kasirala ob zaključku
.
O prečenju Košute nič kaj novega. Mimo planine Košutica sva se povzpela na Hajneževo sedlo in od tam po zavarovani poti na Veliki vrh. S soncem v obraz in še svežim jutranjim nasmehom sva se odpravila na dolgo prečenje grebena vse do Košutnikovega turna. Tam sva imela prvi postanek za okrepčilo. Do sem je pot brez problemov, nekaj obstoječih varoval je v dobrem stanju. Nadaljevala sva po poškodovani prečni poti nad Dolgimi Njivami proti sedlu Potok. Ta del je na večih mestih odtrgan od zimskih plazov in naknadno shojen, a nekaj dodatne previdnosti ni odveč.
Zelo zanimv je prehod čez Meli. Prvo presenečenje so bile Knafeljčeve markacije, ki se nadaljujejo daleč na avstrijsko stran. Kasneje sva ugotovila, da je ta prehod nadelalo domoljubno Celovško planinsko društvo in ga tudi markiralo. Niti brambovci niso upali odstraniti rdeče belih krogov, le v zemljevidih prehod sploh ni označen kot markiran. Nič zato, oznake so tu in kar prav so prišle pri iskanju prehodov.
Drugo presenečenje je videz in geološka sestava Meli. Polno je kamnin različnih barv in oblik, drobirja, izjedenih stolpov, kotanj in zanimivih prehodov, celo izvir vode se najde med vsem tem peskom. Izgled je precej divji in ogled tega področja toplo priporočam
. To je najlažje storiti s planine Dolga njiva, poveže pa se lahko še z obiskom Tolste Košute.
Po Meleh se smer hoje obrne in začela sva se vračati po avstrijski strani. V nadaljevanju sva se najprej krepko dvignila vse do vznožja Tolste Košute in se nato po dolgih meliščih odpravila v smeri koče pod Košuto. Do tja sva hodila in hodila, prečila melišče za meliščem, se dvigala in spuščala in obenem zahvaljevala za redko senco. Sonce nama je tudi v to smer neutrudno svetilo v obraz. Pri koči je sledil obvezen, šele drugi postanek za priboljške v taki in drugačni obliki, zračenje čevljev in kontrolo časovnice. Časi na smernih tablah nama nekako niso šli skupaj s pričakovanji, zato sva se hitro pobrala in takoj za kočo ponovno zagrizla v strmino.
Spet so sledila melišča za melišči, kilometri so leteli pod nogami, urice so minevale. Začela sva se spuščati, melišča je zamenjal drugačen teren. Markacije so redne, občasno slabše vidne. Dan se je poslavljal, midva sva se začuda še vedno spuščala, Hajneževo sedlo pa je bilo vedno bolj oddaljeno. Pretaknila sva v najvišjo šodrovsko prestavo, utrujenosti na srečo še ni bilo kaj dosti, oči so zaskrbljeno iskale odcepe poti v pravo smer. Kompass zemljevid se tukaj ni izkazal in se nanj nisva več zanašala
.
Sonce se je že davno skrilo za obronke, ko sva pri zadnji ključni markaciji sredi zaraščene poti le zavila proti Hajneževemu sedlu. Grizla sva in grizla v strmino, predelati je bilo potrebno še 800 višincev. Tik pod vrhom sedla nama je nebeška luč dokončno ugasnila, a sva vsaj vedela kje sva. S čelkami sva prisopihala do mejne table, končno zajela sapo in se po jutranji poti previdno vračala v dolino. Noč so nama razsvetljevali bliski pregretega ozračja z občasnim grmenjem in bila za konec počaščena še z manjšo ploho. A takrat sva že bila pri avtu, le urico pred polnočjo
.
Za zaključek :
Celotna trasa je dolga, naporna in zahteva odlično fizično pripravljenost. Poti na avstrijski strani niso povsod dobro uhojene, za nameček si sledijo melišča za melišči. Najino mnenje je, da tekačem pot ni najbolj prijazna. Morda so tudi zato letos traso delno spremenili, s prevozi povezali več izhodišč in pobrisali lanske časovnice za medalje. Skratka, dogodek so naredili bolj prijazen tudi običajnim pohodnikom.
Letošnji Košuta Hiking se bo odvijal v soboto 4. avgusta. Ne glede na skrajšano pot okoli Košute je velik izziv vsakomur. Povezava na vabilo …
https://www.zell-sele.at/upload/2158792_Letak_KOSUTA_2018a.pdf Še obresti na najino verzijo poti ( podatki iz Garmin Montana ) :
Dolžinci: 43 km
Višinci: 3883 m
Potrebovala: 18 ur