Včeraj - petek, 31.07.2020. Avto sem pustil na koncu gozdne ceste, ki pelje v Kurjo dolino (46.32798, 14.57452). Kolovoz, po katerem sem nadaljeval, se čez kakih 200m razcepi, njegov levi krak pa se čez 100m spremeni v dve poti. Leva pelje v hudourniško strugo in naprej proti rušnatem hrbtu ob Velikem Krvavcu (ena od variant za vzpon na Mokrico), naravnost navzgor pa precej manj uhojena proti Kovačnici. Pot je zložna, v nadaljevanju se po blagi strmini uvija v udobnih cikcakih. Je pa precej zaraščena, tako da noga včasih naleti na kamen ali korenino, ki jo pod visoko travo ni videti.
Malo pod podorom se pot izgubi. Hoja v bližini rumene podrtije mi ni preveč dišala, zato sem iz firbca preveril, če se je mogoče povzpeti po obraščenem hrbtu levo od njega. Po strmih travah in med grovjem ter manjšimi skoki sem kar dobro napredoval. Nekje na sredini sem s pogledom malo preveril navzdol in ocenil, da bi pri povratku orientacija po strmih travah med skoki lahko bila vprašljiva. Človeških poti ali stopinj tam sicer nisem našel, ekskurz (© P. Plezalček
) sem iz obeh razlogov zato promptno prekinil.
Torej sem bil prisiljen ugrizniti v kislo jabolko. Po gladkih skalah levo od podora sem se povzpel do skrajnega levega vrha grape, kjer sem med ruševjem ugledal uhojene stopinje in možica, ki ga omenja Volk. Do roba "kosmatja" je le nekaj deset metrov, nad drugi strani sem se po zatravljenih poličkah poševno spustil v grapo. Po njej sem trmasto nadaljeval do stene. Pa ne bi bilo treba, saj je na približno polovici, tik pod manjšim skokom v grapi lep prehod skozi ruševje (možic, eden ali dva pa zavajajoče vodita tudi v smeri proti steni na koncu grape). V levo sem torej prečil med ruševjem in steno, od konca grape do Kovačnice je kakih 150m. Malo pred Kovačnico je travnata prečka, ki bi v mokrem na enem mestu lahko bila zoprna. V preduhu je bilo prijetno hladno.
Vrnil sem se po isti poti, le prečnici med ruševjem in steno nazaj v vmesno grapo sem se izognil skozi lepši prehod v ruševju.
V teh koncih sem bil tudi nekaj dni nazaj, v ponedeljek, a le na hitro. Tedaj sem se povzpel po skrajni desni grapi v smeri proti Kalcam kakih 100 metrov visoko do zapore iz dveh skal. Prepreko bi se dalo obplezati po desni strani. Tam sem se ustavil, saj mi ni bilo jasno, če katera od treh variant, ki vodijo na Kalce res poteka po dnu te grape, ali pa morda po kakšnih prehodih ob grapi. Na fotografijah, ki sem jih naredil tedaj sem kasneje tudi opazil, da se je podor od časa obiska od Volka (torej v desetih dneh) kar precej "uležal". Na Volkovi sliki št. 2 so na levi strani (gledano navzgor) vidni precejšnji nanosi peska, ki so jih nalivi v vmesnem času že odnesli. Po očiščenih gladkih ploščah (moja slika št. 1) se da povzpeti dokaj udobno (če seveda niso mokre). Pesek pa je tudi nekaj malega tudi že utrdil nagrmadene skale. Podor se je izgleda zgodil večkrat, prvič zanesljivo že precej časa nazaj (imam ga na kar nekaj starejših fotografijah). Zadnja pošiljka pa je res zelo sveža in še vedno nevarna!
Volk, še enkrat hvala za opis, privoščil si mi lep dan!