Kozji vrh-Licjanovca-Mali Grintovec-Kališče

Po četrtkovi tako željeni kratki turi čez Žrelo na Storžič, ki pa je kasneje propadla in se spremenila v nič, sem se odločila, da opravim eno turo zase....v solo izvedbi....in v miru....

Tako se šele v četrtek zvečer natanko odločim, kam jo čem mahnt...Prvotni plan it iz Kanonirja na Storžič je bil zame preveč dolg in prezahteven zalogaj, saj naj bi mi po vseh izračunih za vzpon vzelo cca.5h, kar je blo zame občutno preveč. Tako sem se odločila za "kolenogriznik" Kozji vrh, od tod pa naj bi nadaljevala proti in do Malega Grintovca.

Tokrat sem bila bolj ekološka. Vožnja iz Škofje Loke pa do Kanonirja mi je vzela cca. 1,5h....pa je bila kar prijetna. Pri Kanonirju pa najprej po slab km dolgem asfaltu, nato pa po makadamski poti, ki naj bi bila zaradi gozdnih del od 20.8 pa do 20.10 zaprta. V začetnem delu je pot precej razrita oz. šodrasta, tako da vožnje od uradnega parkirišča naprej nekaterim avtomobilom ne priporočam...Po pol urce sem pri lovski koči...Nikogar ni, le trop ovčic, ki se ob jutranjem sončku in brezvetrju predaja paši...Glede na napis "pazi, hud oven" me je nekaj časa podžigalo,da bi ga našla, tega "podivjanca". HItro tiktakanje ure in pa pot, ki je še pred mano, me prisilita, da nadaljujem pohod in se počasi začenjam vzpenjati....po sprva širokem in dokaj strmem kolovozu, nato pa po prijetni, včasih kar precej strmi poti, ki pa hvala bogu ves čas leži v senci. Nekajkrat sem prečla tud nekej manjših grapc, katerih prečenje ne povzroča težav....le previdnost. Za mano zašlišim zvoke, podobne hoji....Najprej upam na kako srnco ali gamsa, a sem kmalu zaslišala še govorico...presenečana...vendarle tu dons ne bom hodila sama...še se kdo najde, ki išče samotne in prijetne poti. Gospa s prijaznim kosmatincem se mi na razgledni točki pridruži ob pogledu na precej razpotegnjen Stegovnik... Vsa navdušena ji razlagam, kakšni so pravzaprav moji plani. Za to pot in povezavo pravi, da je že slišala, a prehodila je še ni. Izziv za drugič? Ona počasi odide, jz pa še malo poslikam in se počasi odpravim naprej....najprej po kar doooolgi ravnini, ki pa nekaj časa, tik preden pridem na Kurje sedlo, poteka pod strmimi pečinami Kurjega vrha. Tu med skalami opazujem rožnato cvetoč rododendron, opazim tudi nekaj ciklam, ki sem jih letos videla prvič. Na sedlu iščem pot, kjer naj bi današnjo turo nadaljevala. Kasneje ugotovim, da stezica, ki sem mislila, da je prava, vendarle ni bila. Pot se od tu naprej v okljukih vedno strmeje vzpenja...najprej skozi večinoma smrekov gozd, nato pa po razglednem grebenčku.... Strmina je zadnje pol urce hoje precejšnja...srčna mišica dela na polno... No, ko pa pridemo na vrh grebena nas čaka ravninska pot med skalcami in travico ter cvetjem...prijetno je...in ne prevroče. Gospa se počasi odpravlja v dolino, vmes pa menda gre pogledat za ono pot za naprej.... Preden gre, se še precej zadebatirave, kaj ne, če je pa tu tako prijetno. Družba, ki jo potem pol poti ne bo nikjer, je precej dobrodošla. Jz potem nekaj časa uživam na vrhu, ne predolgo, se vpišem, vzamem žig, na hitro pošklocam in se v hitrem tempu vračam proti sedlu, kjer iščem pot proti Licjanovci in Malemu Grintovcu. Preberem si (imela sem to srečo, da sem si prejšnji večer sprintala opis dela poti) opis, ki me vodi po grebenu pod Turni... Kmalu opazim uhojeno stezico, ki jo še primerno označim z možicem, da bodo ostali vedeli čemu naj sledijo. Od deleč opazim gozdno pot, ki ji sledim kakih 500m, ko zavijem desno v smrekov gozd. Pot je vidna in se le počasi dviguje. Spet sem postala neprevidna in tako sem zgrešila lovsko stezico, ki bi me med mejnimi kamni vodila po grebenu na Licjanovco. Tako sem se počasi začela spuščati, misleč, saj bo kje kako sedlo, kjer se bom mogla strmo vzpenjati. Jok, motim se...a to ugotovim pozno. Tako sem se morala vrniti po lovski stezici nazaj, nato pa se najprej precej strmo, potem pa v okljukih in med borovci, začela dvigovati po grebenu do Licjanovce. A preden sem dosegla vrh, me je rahlo osvežil dežek, medtem pa sem opazovala tudi "reševanje" GRS Tržič, ki se je kasneje izkazalo za dvig trupla nesrečnega Radovljičana. Sledi še slabih 30min do vrha, za katerega se moram na nekterih mestih boriti z rušjem, saj je pot zelo ozka, rušje pa veliko in gosto.... Razgled na vrhu je dalnosežen....s pogledom se vrnem nazaj na prehojen greben, na koncu katerega izstopa poraščeni Kozji vrh. Zapostavljeni Turni se s te perspektive zdijo kot kosmati rožiček, ki grebenec navdaja s pridihom svežine. Na V strani se nad Jezerskim bohotijo največji v KSA-žal v oblakih, na S Stegovnik s svojimi pečinami, Ženiklovec in celotna Košuto, na J na Mali Grintovec, Bašeljski vrh, Srednji vrh in Cjanovca ter na Z na najbolj zaželjeni v tej verigi in ošiljeni Storžič. V bližini zaslišim znane žvižge....gamsji so. In res, pod severnimi ostenji Srednjega vrha opazujem dva gamsa, ki uživata na paši v travnati zaplati.... Eden se prav hitro umakne in z žvižgi opozarja na nevarnost, drugi je še vedno na istem mestu...nič ga ne gane moja radovednost. Na grebenu od Licjanovce proti Malemu Grintovcu postojim in ga opazujem...tako kot on opazuje mene... Zaradi grmenja se podam počasi naprej, spet med gosto rušje, s katerim bijem boj....pa spet po grebenu, kjer ob majavih količkih nekdanje ograje prehodim skromno stezico, ki me popelje na vrh MG. Vesela sem spoznanja, da sem končno v "civilizaciji" in bližje koči... Trojka, ki sem jih opazovala na Cjanovci, je prišla za mano. Končno spet malo družbe.... Skupaj se nato odpravimo do koče na Kališču, kjer se okrepčamo in hitimo naprej v dolino proti Mačam. Vmes med hitrim sestopom opazujemo še gozdno rastlinje, med katerim opazimo tudi Turško lilijo.

Opisana tura je polno gorniško dejanje, prežeto z naborom različnih prvin-hoja po markirani poti, sledenje nemarkiranim potem, gibanje v brezpojih... In je tura, ki jo naslednjič podaljšam vsaj do Cjanovce, Hudičevga boršta na eni, in na Bašeljski vrh na drugi strani.