Menda se največ kondicije nabira na takih strmih poteh,kjer večkrat precej sopihaš (astma pri meni le pušča sledi),pa ne samo to,tudi stegenske mišice in meča precej garajo. Pa je že prav tako,saj potem vrh s svojimi razgledi nagradi dušo in telo.No, vsekakor se da obiskati veliko takih skritih vrhov,kjer pretirane gneče ni.Pa je kar prav tako,bolj skriti vrhovi so,več je prvinskosti v naravi.
Čeprav dan vremensko ni bil idealen,je bil pravzaprav vseeno čudovit.Mi paše, da ni vedno kar naprej sonce,saj oblaki ustvarjajo svojo kuliso,večkrat pa naredijo vzdušje še bolj mistično.
Kar zgodaj sva jo popihali proti Jezerskem,kjer pri Kanonirju zavijeva s ceste in se sprva po asfaltni podlagi,potem pa po makadamu precej navkreber dvigneva do manjšega parkirišča (pozor,delo v gozdu).Še vedno naju prijazno pozdravi napis o hudem ovnu
,ki ga tokrat ni bilo na ogledu.Me pa res zanima,po čem se ugotovi,da je res hud.Morda po lastniku?
Kar hitro se dvigujeva po kolovozu,ki se v teh letih,ko me ni bilo tu,še ni nič kaj spremenil,niti ni izgubil tiste strmine.Kar hitro pridobivaš višino,vedno višje kot si,širši razgledi se odstirajo.Tudi tja proti Obirju sem švignila pogled,čeprav sem se bolj veselila tistega pogleda na Storžič,ki sem ga opazovala pred leti.Nekajkrat sva prečili hudourniške grape,čez katere vodi pot.Ta je zaradi nedavnega dežja na nekaterih mestih kar zradirana,zato sva previdno stopicali po njej,kolikor je je še ostalo.Ves čas sva hodili po severni strani,zato je bila zemlja mokra in spolzka,zato je večkrat precej drselo pod nogami.Vsekakor je bila mera previdnosti na izpostavljenih delih večja,kot sicer.Pod severni ostenji Kozjega vrha je na nekaterih mestih še kaka zaplata snega,pa tudi nekaj telohov še lepo cveti.Na sedlu si kake večje pavze nisva vzeli,sem pa pogledovala proti Turnom,ki jih še nisem obiskala.Čakam priložnost,da jih povežem v cikel ture tu naokoli,vse do Bašeljskega vrha in naprej do Kališča.Markacije so naju vodile v levo,po smrekovem gozdu sva hodili.Zadnje pol ure se pot postavi pokonci.Dobesedno.Zaradi spolzkega terena se občasne pomoči rok nisva branili,pa je kar prav tako.Izjemno kuliso vrhnjega grebena ponujajo še vedno pokončni viharniki,ki kljub bližajočemu koncu še kljubujejo času.In se mu ne vdajo.Prijetno presenečena je bila prijateljica,ko je prišla na vrh.Vzhičena ob vseh razgledih,ki jih ta ponuja.Predvsem zato,ker takšnih razgledov tu ni vajena.Če jih vsakodnevno gledamo iz gorenjskih ravnic,se nam zdijo vsi ti vrhovi lahki,govorim seveda od Cjanovci,Srednjemu vrhu,Malem Grintovcu in Bašeljskem vrhu,nekako bolj divji so iz Jezerske strani.Nedostopni torej.Pa pravzaprav so dostopni,le nekoliko avanturista mora biti v planincu,da takšne poti spozna. Več vrhov,ki jih oko doseže,sem/sva že obiskala/i,ne pa vseh.Iz Belske Kočne je takšnih več,od Golega vrha,do Velike babe,Kokrške in Jezerske Kočne in Ledinskega vrha.Tudi to še pride, seveda vse ob svojem času.Da naju vseeno nebi presenetila kakšna ploha,sva jo popihali počasi proti izhodišču.Šele ob sestopu pravzaprav vidiš,da je strmina precejšnja.In to je najbrž tisti pravi razlog,da ljudje takšnih in podobnih vrhov ne obiskujejo prav pogosto.Le 20 jih je v tem letu obiskalo ta čudovit razglednik.Najbrž že vedo,zakaj.
Hitro sva se spuščali in prišli do jeklenega konjička.Zadovoljni,da je vreme zdržalo,veseli,da sva srečno prišli na cilj.Polni novih dogodivščin in zamisli za naprej.Teh pa res nikoli na zmanjka,kajne?
Vsem,ki tega vrha še ne poznate,ga priporočam.Navkljub strmini,ki vas čaka,se ga zavoljo razgledov splača obiskati.In še na Jezerskem boste,kraju,ki vedno navduši.