Kranjska planina pod Prisojnikom

Zgornjim vrsticam dodajam še fotko!

Včeraj (27. novembra) smo malo kolovratili nad Trento. Za začetek smo se od Erjavčeve Koče sprehodili do Tičarjevega doma, kjer je padla odločitev, da gremo na Kranjsko planino.Prelaz smo zapustili v smeri Prisojnika, prečili melišče in obšli Vrh Kraj Sten. Na Gladkem robu še kratek postanek, potem pa se je začelo. Po poti na Razor smo sestopili proti Mlinarici in iskali odcep za Kranjsko planino. Seveda smo ga zgrešili, ker smo vsi glodali v desno (in seveda gor, kjer je kaj videti), markacija je pa na levi. Odcep sam je pa tudi "tak, da ga ni". Hodili smo in hodili in medtem pogruntali, da smo ga falili, pa je bil na zemljevidu označen še en nemarkiran. Vsekakor je to en velik paradoks, ker smo drugega našli, prvega pa ne. Seveda smo se ga oprijeli in bilo je čisto dobro, celo nekaj obledelih pik na skalah in tudi kakšen možic se je našel. Potem, ko smo se nekajkrat zgubili in ravno tolikokrat našli, smo prišli na nekaj, kar bi lahko bila planina, pa tega nismo verjeli. Našli smo korito z vodo, česa več pa ne. Šli smo naprej po poti, ki ji na namišljeni planini seveda ni bilo konca. Kmalu smo ugotovili, da ni ta konec nikjer drugje kot v Trenti. Tja nismo hoteli, zato smo se vrnili nazaj k vodi. Predvidevali smo, da je treba dalje proti zahodu. Prehoda nismo našli, pa tudi iskali ga nismo, ker so bile dnevu ure štete. Malo po prejšnji poti, malo na plef smo se vrnili na pot Razor-Vršič, od tam pa na gladki rob in na prelaz. Spotoma smo seveda našli odcep za planino in se čudili, kako smo ga lahko zgrešili. Je pa res, da je ostalo le pri odcepu, kakšne pametne poti pa od nikoder. Pa smo vse skupaj preložili na naslednjič. Na Vršiču smo poiskali še zašetek drugega pristopa na Kranjsko planino (začne se nja zadnjem ovinku stare ceste, gledano iz Trente), potem pa nazaj k Erjavčevi koči gledat, kako bo Škrlatica upravičila svoje ime.
Pot je primerna za vsakogar, ki ima voljo do tovrstnih potepanj, zimska oprema ni potrebna. Je pa res, da je za četrtek napovedano sneženje in potem... No, potem bo pa še lepše.

Včeraj sva s prijateljem ponovila zgoraj opisano turo s to razliko, da sva od korita z vodo nadaljevala proti Trenti. Markacije so (kolikor jih je) nekoliko obledele, vendar je pot lepo sledljiva. Na višini 1341 metrov (29. serpentina) sva prišla na vršiško cesto in po njej sestopila v Zapoden. Še nekaj slik...

Pozdravljeni, hribovci in gorniki.
Potrebujem pomoč...odpravljam se na Razor, pa bi rad štartal z vršiške ceste, ampak ne z prelaza Vršič, pač pa nižje s trentarske smeri. V mislih imam 29. serpentino (1341 m) ali 32. serpentino (1243 m) vršiške ceste in pot do Kranjske planine ter naprej.
Zanima me, katera pot do Kranjske planine je boljša, bolj vidna, shojena in označena? In kako je z orientacijo na Kranjski planini? Ali se brez težav pride na markirano pot Gladki rob - zatrep Mlinarice?

Kakršna koli informacija bo zelo dobrodošla.

Z 29. ovinka je lepa steza do Kranjske planine, naprej se je treba držat v desno in rahlo navzgor, v pomoč so rdeče pike po drevesih, višje se kmalu pride na markirano pot.

IgorZlodej, hvala za tole informacijo!

Kot je Igor rekel. Pike so sicer bolj sporadične, bolj so v pomoč možici oz. nekaj njim podobnega (po eden ali dva kamna na skali). Ko pridemo na markirano pot je desno Razor, levo pa Vršič in Prisank. Na levo po kake 20-30 m pridemo do križišča.

Za smer dol pa od tega križišča proti Razorju in gledat desno dol ob poti za znak za križšče (dve pravokotni črti v obliki T). Tam potem na desno in vso srečo pri iskanju pik in možicev.

Ta pot skrajša pot na Razor za kako uro. Za Prisojnik pa tako tako. Glede na karto za Grebensko ne kaj dosti, Slovensko in Jubilejno pa morda kake pol ure. Se pa v vsakem primeru izogneš parkirnini na Vršiču. Prostora ob cesti za max. 3-4 vozila.

V četrtek v prelepem vremenu me je šofer avtobusa čez Vršič pustil na 29.ovinku. Steza je lepo sledljiva do korita na Kranjski planini. Pri koritu je potrebno se držat takoj levo navkreber, malo naprej je še vidna slaba markacija na kamnu. Tudi rdeče pike na drevesu nisem zgrešila. Naprej je steza slabo sledljiva zaradi trav, a pomagata pri orientaciji dva belordeča traka obešena na veje in par možicev na skrotju in že sem bla na stezi Vršič-Razor. Na celi poti našla le 5 slabo vidnih markacij. Splašila sem le enega gamsa na Kranjski planini, planince pa sem srečala šele na križpotju za Prisojnik. Turo sem nadaljevala na Vršič in do odcepa za Izvir Soče. Po senčni deloma tudi zelo široki gozdni stezi, polni vodnih pritokov sem se v eni uri spustila do makadamske ceste pred kočo pri Izviru Soče. Turo sem zaključila po soški poti do kampa Triglav v Trenti, kjer sem počakala na avtobus.

Je kdo kaj hodil tu čez v zadnjih letih? Kako je s sledljivostjo? Predvsem zgornji del nad planino me zanima.
Hvala vnaprej.

Na zemljevidu Triglav (1 : 25 000, PZS) je označena markirana pot: od nad 32. serpentine do priključitve na Jubilejno (južno) pot na Prisojnik …
Na tem mestu (nad 32. serpentino) ni zaslediti niti izhodiščne markacije niti npr. neke normalne potke.
Tudi na drugem koncu - kjer se pot mimo Kranjske planine priključi Jubilejni poti, ni razvidne "priključitve oz. razcepa: kvečjemu je slabo opazna T markacija.

Kranjska planina je padla na seznam želja od vsega začetka, torej od prve objave na tem forumu. Vedno se mi je zdelo, da obstoja večni problem, kako od zgoraj najti to pot, potem sem pa te dni bolj natančno vse opise prebrala še enkrat in ugotovila, da bo najbolj enostavno začeti na 29.ovinku Vršiške ceste in ko najdeš rešitev in pridobiš še soglasje za turo, je to že pol rešitve. A lepši del naju je vsekakor še čakal. Tako lepa tura, v tako lepem dnevu kot je bil včerajšnji, je res recept za popoln dan.

Lepo uhojena potka je v tem času obrasla z lepimi, suhimi travami, ki do planine postreže s približno tremi markacijami, a jih v bistvu niti ne potrebuješ. Se nama je zdelo, da sva bila kar hitro pri koritu, ki so ga v tem času od zadnjih opisov obnovili in tako utrdili prepričanje, da sva prišla na pravo planino. Povzpela sva se malo višje, da sva lahko ugledala poglede na gore, in potem še višje, po še vedno lepo sledljivi potki, ki pa so ji bili dodani še možički in tako stopila na markirano vezno pot Vršič-Razor. Tu sva se usmerila levo proti Vršiču, a da bi bilo tudi na tej poti nekaj novega, sva pod Sovno glavo zavila levo in kasneje nadaljevala po stari vršiški cesti (na nekaterih zemljevidih lepo vrisana) do ceste in preko še ene uhojene potke nad cesto do Šupce, kjer sva pustila avto.
Na celi poti pa sva srečala le enega mladega Grka, ki je sestopil s Prisojnika. In to je bilo vse.

Odlično, Mari! Tvoj raziskovalni duh vaju je lepo vodil po pravi poti..

Lepa tura.
Ko bi mi bila Vršič in 29. serpentina malo bližje…