KROŽNA POT OKOLI LASTOVIC + VELIKI NABOJS

Naše lastovke so proti jugu odletele že pred časom, zato sem na prvi letošnji oktobrski dan obiskal italijanske

Do krožne poti okoli Lastovk (Lastovic; tudi Lastavic) – italijansko Anello delle Rondini – sem se odpravil s parkirišča št. 2 v Zajzeri, se najprej vzpel do koče Pellarini, od tam nadaljeval na Žabniško škrbino, se spustil v Trbiško krnico, prečil vzhodno podnožje Lastovic po cesti do sedla Prašnik, od tam pa pod zahodnimi stenami te zanimive skupine petih gora do zaključka krožne poti in nazaj do izhodišča.

Iz Zajzere sem se proti koči napotil po nekakšni mešanici tematskih in označenih poti, ni mi še povsem jasno, kje sem pravzaprav hodil – a oznake v smeri koče so bile na pravih mestih, tudi tam, kjer sem markacije izgubil... Po kakšni uri sem prispel do spodnje postaje tovorne žičnice, tam se je pravi vzpon šele začel. Čez pol ure sem prispel do križišča poti – v levo proti sedlu Prašnik in v desno do koče Pellarini – kjer sem začel in končal s »kroženjem«, to je trajalo približno štiri ure hoje. Ob vedno lepših razgledih sem bil kmalu pri (za to sezono že zaprti, a naj bi bila odprta še 7. in 8. oktobra) koči, se malo okrepčal in že nadaljeval proti Žabniški škrbini, zarezi med Prednjimi (it. Rondini) in Zadnjimi lastovkami (it. Vergine oz. Device). Na njej sta me, poleg razgledov na vrhove nad dolino Mrzle vode in proti našim Julijcem, pričakali radovedni rogljati domačinki (domnevam, da mati in hči), ki sta mi delali družbo vse do odhoda .

Nad škrbino sem poiskal najprimernejšo »pot« na Peto Lastovko (Italijani jo štejejo kot prvo), a me je že izven najtežjega dela, kmalu po prečenju kar izpostavljene poličke s skoraj nič oprimki, zaskrbel povratek po njej, zato sem se raje vrnil nazaj takoj (sicer brez težav), saj bi me na poti do vrha in nazaj misel na njo preveč kljuvala po drobovju Rogatici se za moje »varnostno/psihične težave« nista preveč brigali in sta me, ko sem se napotil v Trbiško krnico, prijazno pospremili Ob spustu s škrbine sem videl še eno, na videz lažjo smer vzpona, morda poizkusim naslednjič…

Pot v Trbiško krnico nad dolino Mrle vode je zaradi erozije malce zahtevnejša, mestoma zavarovana z jeklenicami – podobno je bilo s tudi s prej prehojeno potjo pod drugo stranjo škrbine – ampak še vedno dobro sledljiva. Od nje se proti Trbiški škrbini kmalu vzpela pot v desno (polomljeni smerokazi), sam pa sem nadaljeval s spustom. Nekje na dnu krnice se v desno odcepi pot proti Škrbini Bele Vode (pot Carla Pupisa), od tam pa sem hodil ob markacijah še nekaj minut, nato pa pričel slediti stari (ne)markirani poti, ki so jo »ukinili« najverjetneje zaradi večje zoprne grape, kjer »poti« ni več; aktualna markirana pot ob prihodu na kolovoz dolina Mrzle vode – Prašnik izgubi približno 100 višincev glede na prej omenjeno. Ko sem prispel do kolovoza, sem ob prijetnem spremstvu Lastovk nadaljeval do omenjenega sedla, kjer sem izbral pot št. 617, ki povezuje Višarje s kočo Pellarini. Ker poteka večinoma po gozdu, z nje ni bilo pretiranih razgledov, vse dokler se pot ni približala ostenju Druge Lastovke (it. četrte), od tam pa je bilo do sklenitve kroga še nekaj deset minut, do »dvojke« pa še slabo uro.

Jutro je bilo dokaj sveže, v senci Žabniške krnice je bilo na sonce treba počakati prav do škrbine. Poti so večinoma dobro označene, le tu in tam je potrebno za pravilno smer – predvsem zaradi posledic erozije – pogledati dvakrat.

Lep, divji košček Julijcev.

Pri nas ni veliko opisov o prelepem grebenu Lastovic, pa hkrati dovolj, da naju je zamikala hoja okoli njih. Povezati prelepi dolini Zajzere in Mrzle vode v eno turo, to obeta nekaj najlepšega v teh koncih. Sploh pogledi nanje iz Zajzere so nekaj, kar človeka ne pusti ravno ravnodušnega, saj je njihova kulisa prav nadaljevanje slavne Viševe skupine.

Ko sva tako brala opise na tej strani in objave italijanskih pohodnikov ( ki jih je precej več), sva se odločila, da zastaviva v smeri urinega kazalca, to je od križišča pod Pellarinijem, v levo. Lepa pot skoraj ob stenah Lastovic naju je pripeljala na sedlo Prašnik, kjer sva v tem dnevu prvič stopila na sončno stran, in zagledala pobočja Kamnitega lovca nad seboj. Tu nama je bilo poznano, saj sva v preteklosti enkrat šla nanj preko Doline Mrzle vode in tu iskala odcep. Takrat sva se malo lovila, sedaj pa so table lepo na pravih mestih in nadaljevanje do Kamnitega lovca ne more biti težava. Sledilo je nekaj nerazglednega dela poti, a sva kmalu stopila pred obličje gora nad Dolino Belega potoka in istočasno vzhodno stran kar močno poraščenih Lastovic. Nadaljevala sva po poti proti dolini Mrzle vode, a prav kmalu našla odcep v desno preko melišča, ki ti olajša vzpon do Trbiške krnice. Nadaljuješ nekaj časa s spustom, prečiš eno malo sitno grapo, a ni nobenih težav. Sledi ponovno križišče, kjer pa naju je pot najprej zvabila do bivaka v Mrzli vodi (Bivacco Carnizza di Riofreddo), saj ni bil prav daleč stran. Nato pa preko prelepe Trbiške krnice, ki je bila za naju oba nekaj novega, do Žabniške škrbine in in nato spust preko Žabniške krnice na izhodišče.
Vmes sva pogledovala proti Trbiški škrbinici, saj je bil pogled do tja tudi nekaj novega, določila sva tudi ime precej špičastega vrha v tisti smeri in sicer naj bi bil to Il Pinnacolo 2283 m, ki v levo meji na Trbiško špico, z desne pa na Divjo kozo.

Najvišjo točko najine ture je predstavljala Žabniška škrbina, ki pa z obeh strani zahteva kar zadosti pozornosti in previdnosti. Pri vzponu nanjo z najine strani so sicer v veliko pomoč napeljane jeklenice (2), pri spustu naprej v Žabniško krnico, so sicer deloma tudi jeklenice, a kaj ko je tako na debelo pošodrano, da ti lahko kar veliki kosi letijo izpod nog in bog ne daj, da kaj prileti na pohodnika pod tabo. Tako, da je v tem delu zelo priporočljiva čelada, mislim pa, da je pot po težavnosti manj naporna, če se tu vzpenjaš in ne spuščaš. Lahko, da so prav zadnja neurja tu naredila svoje.

Pot nama je bila sicer zelo všeč, vredna ponovitve vsekakor, v isti ali obratni smeri, pogrešala sva pa sonce, saj ga nisva dočakala niti v Trbiški in kasneje tudi v Žabniški krnici ne. Ni kaj, konec oktobra je, in v veliko sicer prelepih kotičkov gora, sonce sploh ne posije več.

Tale naslov teme bo mogoče potrebno popraviti v Krožno pot okoli LASTAVIC, ker ne gre za lastovke ampak lašte, police, ki jih vidimo na zahodni strani teh gora . So pa poimenovanja različna, vsekakor.