|
j.6. 05. 2021 19:34:20 |
Včeraj (sreda, 5. maja). Avto sem pustil na izogibališču med Križevcem in Pustim rovtom. Do sedla Kočna je bilo v glavne kopno z večjimi zaplatami snega na posameznih mestih. Kopno je bilo tudi južno pobočje Ptičjega vrha in vse do vrha. Podobne razmere so bile tudi naprej proti sedlu Suha, le da je v gozdnatih pobočjih na avstrijski strani še precej snega. Pot po grebenu na Krvavko je bila namočena in spolzka. Na avstrijski strani so nanosi snega ogromni. Vrh je bil v megli in z nekaj centimetri mokrega snega. Pričelo je deževati, južnik je pa tako ali tako pihal ves čas. Odrekel sem se vzponu na Golico, na katerega sem potihem računal in se v minimalni vidljivosti spustil po travnatem hrbtu naravnost navzdol proti koči. Sprva je bilo še precej snega (zanimivo: proti zahodu je več snega, kot proti vzhodu) in je šlo udobno, nekako v sredini pa je ne ravno položne in mokre trave prekrivalo le še centimeter ali dva beline. Drselo je, za vsak primer sem v roke vzel cepin in se v spodnjem delo pred žičnico kar oddahnil. Pot po južnih pobočjih Krvavke proti Pustemu rovtu je na nekaterih mestih zatrpana s plazovino, približno v vpadnici vrha je plaz odnesel kakih deset metrov poti, a ni težav. Pod Ptičjim vrhom sem se prav razveselil travnatega vzhodnega grebena, povzpel sem se nanj in se v maniri modernih obiskovalcev gora še enkrat povzpel na ta vrh. Potem pa po travnati grebenski potki skakljaje odbrzel mimo belih mejnih kamnov na sedlo Kočna in čez Pusti rovt do avta. Poleti in v lepem vremenu je ta tura najbrž izjemen in razgleden sprehod. Naravni elementi - veter, dež, megla in drseče poti in trave pa so ji tokrat del te lepe svojskosti odvzeli, zanesljivo pa so jo obogatili z delčkom imenitnega pridiha prvinskosti. Tudi prav!
(+7) | | |
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.