Lanževica, Bogatin, Mahavšček

Skoraj identično pot(brez Lanževice tudi s tisto bližnjico, če misliva isto) sem naredil pred dvema letoma ampak že junija, ko sem imel ob povratku med Mahavščkom in pl. Govnjač le nekaj snežišč, ki niso zahtevala zimske opreme.

Živjo. Lepa pot je, samo če bi šla še enkrat, bi šla do Mahavščka mimo B. sedla in po isti nazaj. Dost zelenja sem danes pošlatala.
Midve s kolegico sva pred par leti že naredili turo Savica-Komna-B.sedlo-Bogatin-Mahavšček-Govnjač-Komna-Savica, pa sva tudi sestopili po direktni na Govnjač in po ta kratki na Komno, jaz sem si pa danes kar nekaj podaljševala - neprostovoljno.
Slike so s telefonom.

Tokrat se zaradi polno zasedenih koč v bližini Triglava odločiva za nekaj precej nižjega, a vseeno lepega. Za gore, kjer je nekoč kraljeval zlatorog, in kjer naj bi se skrival zaklad. Ta se skriva v naravnih lepotah in čudovitih razgledih, ki se skrivajo, če se povzpemo na vrhove, ki ležijo le nekaj metrov nad magičnih 2tisoč.

Startave nekaj pred 8h izpred koče pri Savici. Polno parkirišče in mnogo obiskovalcev nama da jasno vedeti, da bo obisk teh koncev kar precejšen. Ja, od tu lahko krenemo ne samo proti Trigavu, pač pa tudi proti nekaterim, precej nižje ležečim vrhovom...ki prav tako očarajo. Pot čez Komarčo je super...precej razgibana, ponekod malo adrenalinska, a predvsem razgledna. In niti ne tako zelo oblegana. Nekje na sredini se končno pokaže sonček...ki naju prijetno greje s svojimi toplimi žarki. A kljub vsemu si včasih ne moreš kaj, da nebi pokukal opremo nekaterih "planincev", predvsem tujcev. No,in včasih se res lahko zamisliš,ja kaj pa nekateri tu počnejo. Oblečeni v kavbojke in obuti v nekaj vmes med športnimi copati in pohodniškimi čevlji. No ja, vsak zase sam odgovarja. Nad Komarčo sledi prvi taki "zaresni" postanek. Nabereva si novih moči, se malo razgledava naokoli in predvsem strniva prve občutke. Ob Črnem jezeru je kar nekaj obiskovalcev-tudi mlajši župnik s skupino pohodnikov, ki je opravljal mašo. Tu je sicer malo hladneje, a vseeno lepo. Uživava kar debelo uro, nato pa proti Domu na Komni. Pot se precej vleče in nama občasno odpira lepe poglede proti Spodnjim Bohinjskim goram. Nato pa končno Koča...skleniva oditi kar naprej do Koče pod Bogatinom. Vsaj na zunaj deluje bolj prijazna kot tista večja na Komni. In tudi bolj gostoljubna. Koča je bila zaradi mladinskega tabora iz Idrije polno zasedena, zato tu ni bilo moč prenočiti. Sledi vzpon do Bogatinskega sedla, pa še malo proti Lanževici. Po kakih 15ih min sva se "obrnili" in sestopili. Iz grebena je bilo videti tudi nekaj obiskovalcev,ki so nadaljevali pot proti Krnskim jezerom. Pot je tja najbrž kar prijazna in razgledna. Ta me čaka jeseni,če mi bo le vreme naklonjeno. Sestopiva v smeri prihoda. Obiska v Domu na Komni kar precej, a ne toliko,da se nebi moglo prespati. Hrana je super, odlična, ajdovi žganci z ocvirki so potešili mojo lakoto. Res, na nivoju. Spali sva v zgornjem nadstropju, v lepo urejenih sobah...skoraj pravi hotel. Zbudili sva se v precej megleno jutro. Dolgo časa "tuhtave", al hočva nadaljevati pot do Mahavščka al ne. Pa sva malo pred 8.30 krenili na pot. Vsi, ki so prihajali iz smeri Krnskih jezer, so podajali informacije o prijetnem sončku, o katerem tu ne duha ne sluha. Na Bogatinskem sedlu naju dohiti družba 5ih Štajercev. Midve se kar pridruživa, saj smo vsi namenjeni na Bogatin in Mahavšček. Najprej po strmi in tudi malo izpostavljeni poti gor, potem pa spet malo dol, pa gor....Skratka, razgibano. Potem pa spet kar konkretna strmina vse tja do vrha Mahavščka....megla pa še vedno vztraja. Očitno od razgledov ne bo nič. Žal. Na Mahavščku pa ležerno...okusna in zelo obsežna malica, predvsem pa uživanje v dobri družbi v ležečem položaju. Počasi se je sem ter tja pokazalo tudi sonce, a vseeno megle še ni premagalo. Za nami pride še nekaj planincev, tako da nismo sami. Sledi počasen sestop v smeri planine Govnjač. Zaslišimo nekaj svizcev, pa tudi gamse smo imeli priložnost opazovati na enemu izmed vrhov. Ja, cvetlice in vse zelenje te tu ne pustijo ravnodušnega. Čudovito in prav pravljično je. Ni čudno, da se je tod nekoč potepal Zlatorog. Počasi se nam začnejo odpirati pogledi na Veliko Špičje, Tičarici, Lepo Komno, Lanževico, Bogatin...Le razvaline avstro-ogrskih kasarn kazijo idilično podobo te planine. Pa kaj hudiča, so povsod morali vojskovodje vtikati svoj nos??? Sledi še pol urni "sprehod" do Domna na Komni, kjer se s prijazno družbo poslovimo. In kličemo nasvidenje do naslednjič. Midve hitiva v dolino, po vseh tistih 48ih serpentinah. Ki jih zlepa ni konec. Ko pa jih je konec, pa sta sreča in radost nepopisna. Spet se proti domu vračava polni novih poznanstev in čudovitih vtisov.
Komno in vrhove nad njo letos najbrž še obiščem, saj ponujajo res lepo pokrajino, vredno obiska. Bajnih zakladov, ki jih je tam zgoraj iskal nesrečni trentarski lovec, na Bogatinu ni, zato pa obiskovalci pri njem in na njem najdejo veliko drugih, resničnejših zakladov. Zakladov lepote in vznemirljivih doživetij, ki polnijo srce in dušo.

Lepo opisano, sem kar s tabo potovala, ja res je lepo tukaj, ...
LP!

Včeraj iz Savice na Komno, prek planine Govnjač gor na Mahavšček in naprej na Bogatin,nazaj pa prek Bogatinskega sedla na Komno,pa dol...

Javorca - dom pri Krnskih mimo kasarn . 18. 10. In drugi dan na vse štiri vrhove- Lanževica, Bogatin, Mahavšček , Kser in potem še mimo ene kasarne, za katero sploh nisem vedela, da obstaja pod Kserom po brezpotju do lovske koče. Tam pa je bila pot, po kateri smo prišli v trdi temi na izhodišče. In bogme ne včeraj ne danes nismo srečali prav nikogar. Da bomo hodili dva dneva smo vedeli. Pa ta tura je bila že nekaj časa v planu, a je potem kaj prišlo vmes in končno smo jo uspeli prehoditi. Zahteva kar precej kondicije in poznavanja hoje po brezpotnem svetu. In zanimivost. Od planine na Prodih, naprej, se čez Tolminko zapelješ, z ročno žičnico. Mi trije prvikrat. Pa tudi prvikrat na vseh štirih vrhovih. Zdaj je tak čas , ko so lepe jesenske barve v naravi. In predvsem mir.

Lanževica včeraj zadnjega septembra. Ni šlo ravno po planu. Ampak tura je bila lepa razgledna. In predvsem dolga . Celodnevna. V vasi Soča sva zavila čez most do tabel kjer piše Vas na Skali. Tam pustila vozilo in se podala v neznane konce. Nisva še tu hodila. Namen je bil do Oslove škrbine in od tam desno po brezpotju po Rapalski meji na Lanževico. Sestop pa okoli hriba čez Lepo Komno. Tale potka je markirana. Lepo speljana v ključih skozi gozd. Ampak višje kot sva bila vse več je bilo snega. Toliko ga res nisva pričakovala. Sva se na odcepu odločila , da greva okoli po snegu . Rapalska pot je odpadla. Pa še zgaženo sva imela vso pot do table kjer se pride z Bohinjskega konca. Zgaženo od živalskih kopit. Točno po poti so šle. Potem do vrha ni bilo težav. Na vrhu niti nisva bila sama. Trije ornitologi so prišli. Belk sicer niso našli. Oni so sestopili h Krnskim . Midva se odločiva za isto pot nazaj. Lahko bi krajšala ko se spustiš z Lanževice, a se nisva odločila. Morda če ne bi bilo snega. Razgledi so bili včeraj lepi . Čisto ozračje. Tura , ki je na pozabiš.

Belke so bile tik pod vrhom še kakšna 2 tedna nazaj. No snega takrat še ni bilo

Z belkami je tako kot z zvezdnimi utrinki, opaziš ali pa tudi ne

Te belke , ki je bila že poletno opravljena junija letos pod sedlom Planja , kjer se gre na Tolminski Kuk pa nisi mogel zgrešiti, ker je en cajt preletavala tam okoli.

Lepa ptičica, @darinka4 a si jo že slišala kako se oglaša?