Že med vikendom sem vedela, da me ob lepem vremenu v torek ne bo doma, da bom seveda nekam šla
. Pa je bil sprva plan Porezen, na katerega sem mislila it v nedeljo, pa mi zdravje ni dopuščalo
. Potem pa mi soplaninec predlaga, da greva na Mrežce
. Ok, fajn bo (mene sicer malo skrbi, kako se bom kaj znašla v snežnih razmerah), ker jz tam nisem še nikoli hodila, sploh mi pa ti konci niso nič poznani, razen Viševika. In sva šla. Na startu kake tri stopinje pod ničlo, na Lipanci pa precej tolpeje
. Tu se za kratek čas ustaviva, nato pa urno naprej. Ker sem stopila malo izven uhojene stezice, se mi je nekajkrat udrlo
. Zdaj končno vem, kakšen je občutek, ko si kar naenkrat skoraj pol metra v snegu. Zadnji del je špica, saj je sneg škripajoč in zdrži vso težo
. Odprejo se lepi razgledi, ki te seveda ne pustijo ravnodušnega. Kaj kmalu sva na vrhu, kjer čaka prijetno in toplo sonce, z nekaj sapice vetra. Noro lepo
. Ob pogledu na okoliške hribe kar zastane dih. Nasmeh pa seveda do ušes, saj kar ne morem verjeti, da sem v januarju na tej višini
. Zame je bilo to prvič v zimskih razmerah. Na vrhu pa izležavanje, čvek in uživancija
. Po kakih dveh urah, ki v dobri družbi seveda hitro mineta, greva dol, seveda z derezami na nogah. Po dobri urci sva pri izhodišču, kjer je spet -3°C. Za konec pa še na zasluženo pivo na Pokljuko
.
Skratka, imela sem se lepo, za kar se pobudiniku iz srca zahvaljujem. Hkrati pa seveda upam, da opravimo skupaj še kakšno podobno turo. Andrej, še enkrat hvala.