V zahodnih Julijcih že lep čas nisem bil, zato sem se Dragotovega povabila toliko bolj razveselil. Končno ni treba s seboj več tovorit zimske opreme, zato si oprtam mali novi nahrbtnik.
Z jezerske doline startava malo pred sedmo in ob strugi Belega potoka kot bi trenil doseževa lepo lovsko kočo Brunner 1432. Očitno je kak dan prej tudi tam klestila toča, saj je bila stezica posebno v zgornjem delu posuta s svežim listjem, da je prav dišalo. Na kupe toče sva naletela tudi višje, topila se bo vsaj še kakšen dan. Nad kočo je še kakšnih 5min hoje po gozdu, nato se teren odpre in že opaziva najina dva današnja cilja. Že pred razcepom poti 625/630 dohitiva Dragotovega znanca s kolegom, ki se že dolgo nista videla, zato jo pičim proti bivakoma Gorica, da bi ga tam počakal, misleč, da je odcep na Lojtrico šele tam gor. Ko s pogledom prešinem njeno steno, ugotovim mojo zmoto, saj tu gor ni nobene gredine...
V petih minutah sem že na pravem mestu. Pospraviva palice in nadeneva čeladi, ter po lepi gredini napredujeva proti vrhu. Višje je nekaj možicev in ker ima Drago dober nos, sva brez težav prišla na vršni greben. Največji posladek je prav zadnji vzponček z odličnimi oprimki, sicer bi težavnost presegla štirico.
V idealnem vremenu na vrhu poškljocava vso okolico in kmalu sestopiva, saj je zgoraj izredno malo prostora.
Spustiva se globoko do razpotja (1600m) saj kakšne bližnjice ne bi bile smiselne. Tam prestopiva na pot št. 630, ki je vedno bolj strma, zadnja tretjina pod sedelcem poteka po lepih gladkih skalah. Od tu je do vrha Rogljiča še 60m v spodnjem delu kar zoprne plezarije, pod vrhom so oprimki boljši. Na vrhu ob super vidljivosti, brez vetra in kakšnega priganjanja uživava skoraj celo uro. Razen na začetku omenjenih nisva srečala žive duše, osvežitve s hladno vodo že pred kočo so bile pravi balzam, saj je bil sestop z Rogljiča že kar vroč.
Naslednja osvežitev je bila pri Dani z odlično krem šnito
.