Monte Agnèr je težko dostopna gora. Zahteva odlično kondicijo in stalno koncentracijo od vstopa v smer pa vse do vrha. Samo ta del nanese 1000 zahtevnih višincev, kamor je treba prišteti še dostop od koče ali morda celo iz doline. Enako je pri sestopu, le da je izbira poti tu omejena. Najtežji pristop, ferata Stella Alpina ni priporočljiva za spust.
Stella Alpina ...
Izbrala sva jo za pristop. Ferata Stella Alpina, oziroma planika po naše. Vse polno jih je v skalah in to na mestih, kjer jih ne bi nikoli pričakoval. Prikličejo nasmeh na obrazu, ko ti krepko kaplja s čela in se trudiš ujeti kolikor toliko dober oprimek ali stop. In v tej ferati ti kaplja pogosto
. Najbolj zaradi izpostavljenosti soncu že od zgodnjih jutranjih ur, večkrat tudi zaradi poteka smeri.
Selekcija je že na prvem prehodu, kmalu po smerni tabli za ferato. Stena je strma in izpostavljena, nanjo pa so nameščene stare, zarjavele in močno ohlapne jeklenice s pokrivljenimi držali. Kdor se prerine tu čez je dober kandidat za nadaljevanje, kdor ima težave naj raje obrne. Sledi namreč dobrih 300 višincev stene. Zasilnih izhodov ni.
Po kratki izravnavi se začne zares. V prvem delu sledi zaporednje več navpičnih kaminov, kjer skala ne omogoča dobrih stopov in oprimkov. Tukaj je dobro naštudirati zaporedje korakov za lažje napredovanje. Skob ni nikjer na celotni ferati, le nekaj čisto kratkih klinov se nahaja na kritičnih mestih. Marsikje gre na trenje, tudi kakšen previs se najde. Jeklenice so večinoma dobre, razmiki med vpetji veliki. Izpostavljenost je večkrat izjemna. Tehnična ocena najzahtevnejših delov je C/D. To je prvi del ferate ...
Drugi del je popolnoma drugačen. Ko se potegnemo čez skalni prelom nas čaka dolgo prečenje proti desni v smeri bivaka na sedlu. Prečenje poteka nad prepadnimi stenami, večinoma po skalah, nekaj tudi po travah. Pot je solidno označena, varovana le na nekaj mestih. Njena značilnost je dolžina, zahtevnost poplezavanja pa se suče v okviru dobre enke. Bolj kot tehnična zahtevnost sta pomembna previdnost pri hoji in sledenje obledelim oznakam. Tako je vse do bivaka G. Biasin, ki se nahaja nad škrbino Forcella del Pizzon. Tu se Stella Alpina pridruži običajnemu pristopu na vrh z oznako 709.
Vzpon na Monte Agnèr ...
Poteka v izjemnem okolju, a je daleč od lahkega. Najbolj zahtevni deli so takoj za bivakom in tam je jeklenic dovolj. Ta predel je hkrati tudi najbolj atraktiven del vzpona s pogledi v neskončno globino. Višje na grebenu varovanja ni več in tako je vse do vrha. Ta je krasen razglednik in kar ne moreš se načuditi, kam vse seže razgled. Daljši postanek je skoraj obvezen, če le vreme sodeluje in čas ne priganja.
Sestop v dolino ...
Do bivaka G. Biasin sva sestopila po poti vzpona, saj druge poti niti ni. Paziti je treba na rdeče pike in pazljivo hojo. Vršni greben namreč ni varovan, občutek izpostavljenosti pa je zaradi pogledov v globino precej velik. Sledil je še varovani del in kmalu sva bila pri bivaku. Od tu naprej sva sestopala po že omenjeni poti 709. Presenečena sva ugotovila, da tudi ta ni ravno sprehod
. Skoraj 1000 m spusta poteka po kamnitem pobočju, kjer moraš biti stalno pozoren na pravilno smer in kam polagaš korak. Varovala se pojavijo šele v zaključnem delu. So pa skale kompaktne in skoraj brez grušča. Oddahneš si lahko šele na travnikih daleč spodaj. Od tu do koče Rif. Scarpa-Gurekian ni več daleč. Od nje sva se spustila v dolino po strmi poti 711, ki poteka poleg trase bivše sedežnice. Hitro sva sestopila do vasi Frassene, kjer sva zaključila krasno dogodivščino
. Več vtisov v fotozgodbi ...
Nekaj priporočil ...
Nujna je predvsem dobra kondicija, vajenost gibanja v zahtevnem terenu, čevlji z dobrim oprijemom in dovolj vode. Čelada, rokavice in varovanje so samoumevni, ravno tako stabilno vreme. Iz doline do vrha je treba predelati zajetnih 1900 višincev, zato je priporočljivo spanje v koči Scarpa-Gurekian. Še nekaj gorniške sreče in dobili boste več kot pričakujete. Še najini vtisi … za prste obliznit
.
Koordinate parkirišča ( vas Frassene ): 46.2551822N, 11.9844981E