Jutranji hlad je bil prav prijeten in sploh se nisem ukvarjal, da bi poiskal staro lovsko stezico, ki pelje na škrbino na vzhodni strani Velike Ruše. Ubral sem jo kar direktno gor, dokler je bilo bukovje je seveda šlo kot namazano, potem pa sem zašel v rušje in nekoliko višje končno našel staro lovsko stezico, ki me je pripeljala na rob od koder sem ga zagledal. Sledil je sestop po ozki poševni gredini v levo navzdol, ki me je pripeljala v iztek grape. Za sestop v grapo sem si pomagal z vrvjo, ki sem jo zataknil za skalni roglej, potem pa sem po kakih 150-200 metrih sestopa po grapi zavil v desno na široko poševno gredino, ki se dviga gor pod stolpe nad Škrbino Belega potoka. Končno pridem do z rušjem poraslega sedla s katerega se nekaj metrov spustim na ozeh rušnat greben po katerem grem proti severu oz. vršnemu delu Bucherja. Še dobro, da je rušje tukaj že precej pritlikavo, sicer bi se kar fajn pretepal z njim. Ko se rušje konča sem se spustil z grebena na zahodno stran in nadaljeval pod vrh, kjer pa me je za nekim robom ustavilo težje mesto III. Vrv sem sicer imel, ampak nikogar, ki bi varoval in sklenil sem, da obrnem, saj je tam izpostavljenost res velika. Sledil je povratek na drugi predvrh, kjer sem malo posedel, nato pa sestopil nazaj preko rušja in se povzpel na severni stolp Špica nad Škrbino Belega potoka (1986), tako za nadomestilo. Ko sestopim do rušnatega sedla, pa na vzhodni strani vidim "gamsjo stezico", ki vodi dol proti Škrbini Belega potoka. Poskusim, ker, če bi mi uspel prehod, bi si močno skrajšal povratek. In je šlo, na Škrbino sicer še nekaj 10 m gor, potem pa samo še dol do Mangrtske planine, kjer pa je bil zgornji del prava poezija, nižje pa "jeba" po zlizani grapi in rušju (na nekem mestu sem uporabil vrv), ter pod "balvanom" prečil rušje v desno in končno prišel v bukov gozd. Do planine je bil potem le še sprehod. Več o tem osamljenem delu se najde na: spletni strani M&M in na:
http://www.primorskestene.com/?mod=catalog&action=view&action_id=127&language=en&lang=en (južna stran)
Za izkušene gornike vajene brezpotja in s smislom za orientacijo, lažji dostopi so iz Remšendola, vendar tudi bistveno daljši.