Monte Caserine Alte (2306 m)

Val Settimana je res dolga kot teden dni (iz Clauta 13 km do koče Pussa) vmes je tudi nekaj podorov, ki jih bolj ali manj stalno čistijo. Na začetku doline so sicer znaki o zaprti cesti, vendar jih menda nihče ne spoštuje. Tudi v koči so povedali, da jih ne gre jemati resno. Po prespani noči sva se včeraj zjutraj odpravila po makadamski cesti do idilične planine Senons. Poleg krav se na planini pase tudi koza iz Slovenije. S planine sva nadaljevala levo po stari označeni poti, ki pa ni bila najboljša izbira, saj je bilo precej mokre trave in šavja. Višje se ta označena pot obrne navzdol, naprej pa vodi neoznačena steza do škrbine Cuel. S škrbine sva se vzpenjala po strmih travah po SV strani gore, smer so nama nakazovale rdeče pike "bolli rossi" in ometi. Nekje na polovici pot preide na severni greben in je naprej večinoma plezanje I. stopnje, le proti vrhu se zadnjih 100 m teren malo položi. Vrh Monte Caserine Alte je napram Cimi Emeliji na kateri sva stala dan pred tem izredno prostoren in pa seveda tudi zelo razgleden. Glede na napovedano poslabšanje in kot posledica JV vetra so se hitro naredile meglice, zato sva vrh po kakšni uri zapustila in se vrnila po poti vzpona na sedlo oz. škrbino Cuel, nadaljevala po krnici Ciadin de Senons in proti planini izbrala levo pot, ki je dosti boljša in lepše prehodna, čeprav je tudi tam rušje pot že precej zaraslo, kot tudi je bilo precej podrtih dreves čez pot od snežnih plazov. No skoraj že pri planini sva naletela na dva markacista z motorno žago, ki sta obrezovala rušje in drevje, tako, da bo pot, kot sta zagotovila kmalu spet lepo prehodna. S planine je sledil še slabo uro dolg sestop do koče Pussa. Ker sva verjela vremenski napovedi sva se proti večeru vrnila domov, zagotovo pa se v te doline in na te krasne vrhove še vrneva. Predvsem pa se tam najde še ogromno divjine in pristne samote, pa tudi raziskovalna žilica pride na svoj račun.