Ko enkrat stopiš v svet Karnijskih Alp, in ko začutiš njihov skrivnostni objem, te očarajo tako močno, da te misli priklenijo nanje prvič in potem vsakič, ko uzreš te vršace
.
Sem enkrat že sklenila, da bom izkoristila prav vsako priložnost, ki se mi bo ponudila za pohod na njihove vrhove. In tako sem že v začetku leta, ko sem pregledovala plan napovedanih izletov našega PD pritisnila kar dva rdeča klicaja k temu izletu. Da ne bi slučajno spregledala seveda
.
Pa ni napisanega dosti o teh dveh, do pred kratkim meni povsem nepoznanih vrhov, pravzaprav komaj kaj, v glavnem prav na tej strani. Mi je pa bilo iz napisanega drugje zanimivo to, da je prvi pristop nanj opravil prav naš Valentin Stanič. Je imel smisel za lepo, sicer najbrž ne bi gor hodil
.
Pa ni bilo vreme včeraj tako, kot si ga želiš tudi na vrhu, torej s širnim razgledom in pogledom. Ampak nam je bilo že po poti dano slutiti, da smo bili v prelepem svetu zelenih macesnov, pisanih rož in skal.
Mogoče je bilo pa tako prav, da se pač po razglede še vrnemo
.