Včeraj sva z mamo izkoristili sedežnico in se udobno pripeljali do koče 2000. Pot proti jezerom Olbe in naprej proti M. Lastroniju je izvrsten visokogorski sprehod s pogledi na 'muke', ki se mirno pasejo ob jezercih, čeravno se med njimi drenjajo obiskovalci vseh sort. Na sestopu z Lastronija sem 'sotrpinki' omenila, da je tole vseeno malce prekratek potep in da jo bom mahnila še na Monte del Ferro. V hipu sva bili dogovorjeni, da se snideva pri koči pred peto popoldan, ko pelje zadnja sedežnica v dolino.
Jadrno jo mahnem, saj nisem vedela, koliko časa bom potrebovala in kaj me čaka. Tam, kjer naj bi bil odcep v desno proti M. del Ferru, ni ničesar. Pravzaprav je, na drevesu je tabla, ki usmerja k Laghi d'Olbe. Grem naprej in nato nazaj ter se sprašujem, kako sem mogla zgrešiti markirano pot. V iskanju 'ničesar' naletim na ostanek poti, ki jo je odneslo, in po katere novejši trasi sem hodila še nekaj minut nazaj. O moji poti ali vsaj uhojeni stezici ni bilo 'ne duha ne sluha'. Po strmem travnatem pobočju končno prispem do grma ruševja, katerega pohojene veje so nakazovale prehod, nato pa zopet v klanec lepo za nosom, približno tako, kot bi hotela iti v smeri Terze Grande, ki se bohoti na drugi strani doline. Nato po travnatem grebenu proti S, kjer so trave celo pohojene, dokler se ne zaletim v možica z rdečo piko. Pri njem začnem prečiti melnata pobočja v levo in se skozi divji svet grapic in podirajočega kamenja vzpenjati proti grebenu. Če ti uspe lepo slediti pikam, kar ni v vsakem trenutku najbolj enostavno, ob veliki previdnosti in poplezavanju prispeš na greben, s katerega se je sicer treba še enkrat spustiti in se malo naprej povzpeti skozi kaminček, ki ima na vsej poti edini zagozdene balvančke oz. skale zelo solidne kakovosti. Če imaš srečo, ti tudi ne začne kapljati po glavi -meni namreč je-, ampak ti je sonce naklonjeno. "Še malo in na vrhu bom," si prigovarjam in obupano pogledam v nebo. Pet minut naprej zagrmi. Vrh je tik pred mano. Samo nekaj deset metrov naprej in skoraj po ravnem je skrinjica in točka, ko si lahko rečeš, da je treba le še previdno nazaj po tem krhkem svetu, ki so ga prav gotovo ustvarila ista božanstva kot martuljške lepotce. Ti metri bodo ostali za naslednjič, za takrat, ko in če pride čas, za potep po stolpičastem grebenu Righile oz. del Ferro.