Po vzponu na Torre Toblin se po krajšem postanku pri koči Locatelli odpraviva na vrh Monte Paterna. Prvi del poti poteka po neizrazitem grebenu, potem pa vstopiva v galerijo, ki jo na začetku sestavlja nekaj manjših tunelov, nakar se začne dolg rov, kjer brez svetilke ne gre, zelo priporočljiva pa je tudi čelada. Ko se rov konča, se nadaljuje ferrata, ki ni posebej zahtevna, vendar je samovarovanje kar priporočljivo, saj so skale še bolj zlizane kot na našem Triglavu. Na škrbini, ki jo dosežemo po severni steni je še kratek, nekoliko bolj izpostavljen del z jeklenicami, potem pa je treba do vrha prosto preplezati nekaj lažjih mest. Pot je označena le z možici. O razgledih z vrha ni kaj pisati, saj so odlični. Tudi o tragediji dveh gorskih vodnikov iz časa I. vojne je zgodba znana, zato je ne bi ponavljal. Vršni del sestopa opraviva po poti vzpona, potem pa se tik pod škrbino obrneva v desno, kjer sestopiva po JV grapi in greva desno na pot, ki pelje po policah, na drugi škrbini pa prestopiva na zahodno stran, pot še vedno poteka po policah, nekatera bolj izpostavljena mesta so zavarovana z jeklenico. Na koncu naju čaka še krajša galerija, kjer je treba skoraj po kolenih. Sledi še kratek sestop na sedlo, ki je običajno polno obiskovalcev, tudi tokrat jih je bilo kar precej. Pri koči Lavaredo je seveda sledilo pivce in lepi pogledi na Tre Cime. Povratek po poti do koče Auronzo. Še podatek za tiste, ki se bi tja podali, cestnina znaša 22 €.