Kot je že svicr rekel pred šestimi leti. Če še moreš, moraš na Morež. Ker čutim, da mi bo moj emšo kmalu rekel "Ivo, ti pa več ne moreš", sem se odločil, da je skrajni čas za ta vzpon. Ko sem zbral ekipo, sem navdušeno ugotovil, da je naša povprečna starost manj kot 45 let. Pri teh letih pa ta tura ne bi smela biti preteška.
Iz Bavšice smo po dolini Bale pod jasnim nebom krenili ob 6;15. Čez uro in petnajst minut smo bil že pri Lovski koči. Tempo je bil očitno prepočasen, saj saj Nejc in Sašo nista utihnila niti za trenutek.
Krenili smo naprej skozi gozd po markirani poti, z nje pa zavili levo na brezpotje malo preden ga je konec. Tu smo poizkušali loviti bolj ali manj vidno stezico, ki pa se popolnoma izgubi, ko smo prišli na travnato skalni teren. Za orientir smo imeli lepo viden Stador, mimo katerega smo morali priti po desni strani. Malo po deveti uri smo že bili v Laštah od koder so se lepo videle travne police proti Konjski škrbini. Poizkušali smo se držati čim bolj leve police, vendar smo se kmalu obrnili, ker se nam je zdela preveč izpostavljena. Na koncu smo se povzpenjali skoraj po dnu plitve doline naravnost proti škrbini. Tudi vreme je bilo vse dlje od idealnega. Na desni se je videlo do Velikega Ozebnika, Jalovec pa je bil ves čas v megli. Mi smo več pogledovali proti levi, da bi zagledali tisto trikotno melišče, a ga nismo uzrli. Po petih urah hoje smo stali na Konjski škrbini in zrli v Koritnico. Vedeli smo da smo zgrešili tako Habjanovo smer, kot tudi Miheličevo, zato nam ni ostalo drugega kot vzpon po grebenu. Na začetku je bil širok in udoben, kasneje pa smo se mu raje izogibali na levo Bavško stran. Okrog pol enih smo brez večjih težav stopili na vrh Moreža. Komaj smo naredili en skupinski sebek, že je začelo rahlo deževati in močneje pihati. Kar se da hitro smo se pobrali z vrha in se začeli spuščati po mokrih travah in blatnih skalah. Prav nič dober občutek. Čeprav je dež hitro ponehal, sem bil Nejcu zelo hvaležen za njegovo usmerjanje od spodaj. To sem mu na koncu, čeprav nerad, vseeno priznal. Naenkrat smo pod seboj zagledali trikotno melišče, oziroma nekaj, kar je z malo fantazije temu podobno. Do njega je bil en 5-10 metrski skok, ki bi ga s kančkom previdnosti lahko preplezali, vendar smo se odločili za spust po vrvi, da šerpa Sašo ne bi vrvi nosil zastonj.
Po končanem spustu, smo sestopili v Lašte in nadaljevali levo po dolgi, z Loškim grebenom vzporedni dolini. Na markirano pot smo stopili v Lanževici. Do Učnega centra Bavšica smo imeli še dve uri, tam pa nas je čakalo hladno Laško in topel tuš. Carsko!
Sledijo še slike od "foto Leje", katerih nalaganje pa je zame večji problem.