Za zaključek pohajkovanj ob krajši vrnitvi v Innsbruck - kjer je bila vodilna težnja tokrat prevzem kolesa - sem se le dan po zaključku prečenja Karwendla povzpel še na precej poznani tritisočak Nederkogel, ki je kljub lanski uspešni sezoni še ostal neosvojen in ki se visoko dviga nad znamenitim smučarsko-gorniškim središčem Sölden. Navkljub utrujenosti, dolgemu večeru ob spremljanju finala evropskega prvenstva v fuzbalu in jutranjim obveznostim v mestu, ki so narekovale bolj popoldanski vzpon, sem moral izkoristiti zadnji pripravni dan pred poslabšanjem vremena - sprehodi v okolici prestolnice Tirolske pač niso isto brez vzpona na kakega izmed tritisočakov v Stubajskih ali Ötztalskih Alpah; lani jih je bilo okoli dvajset, Nederkogel je letošnji prvi.
Ker sem Stubajske Alpe precej dobro spoznal že lani, Ötztalskih pa sem se z izjemo Wildspitze, Similauna, Fineilspitze in Hoheja Geiga izraziteje ognil, sem po dveurni vožnji z vlakom in avtobusom - zaradi prevoza kolesa sem bil tokrat na Tirolskem brez avta - ob 11h krenil z obronkov vasi Zwieselstein v bližini Söldna proti dobrih 1500 m višjemu vrhu.
Z izhodišča pri avtobusnem postajališču Zwieselstein Sahnestüberl sem v slabe pol ure hoje po prijetni gozdni stezi prišel na razgledno planino Lenzenalm, kjer sem spil kavo in nadaljeval pot po še vedno lagodni stezi, kjer pa so - o, tako zelo tirolsko! - krave vendarle prevzele primapravico do prehoda, zato sem bil često primoran v nekaj okolišenja. Ob vse lepših razgledih predvsem na gore nad smučarskim središčem Obergurgl-Hochgurgl sem po prijetni stezi po dobri uri hoje od planine prišel na razpotje poti proti jezeru Neder in vrhu Nederkogla.
Rezultat petminutne stranpoti do simpatičnega jezera sem izkoristil za to, da sem ob njem pustil nekaj za zaključni vzpon odvečnih reči in se razgledal po nadaljevanju poti do približno 700 m višjega vrha, ki zaradi enormnega križa na vrhu deluje varljivo kratka.
Malo pred drugo popoldne sem krenil na pot proti vrhu, ki se sprva zvija preko gruščnate krajine, nato pa se strmo vzpne proti razglednemu severnemu grebenu Nederkogla.
Tu se še vedno malo zahtevna pot nadaljuje preko značilnih granitnih kock vse višje nad jezersko dolinico na vzhodni strani gore. Ob poti sem prečil nekaj neproblematičnih snežnih zaplat, kake 100 m pod vrhom pa po nasvetu trojice mimoidočih v izogib problematičnemu poletnemu snegu na zahodnem grebenu, kamor strmo zavije sicer izvrstno označena pot, prečil do krušljivih strmin na vzhodnem boku gore. Preko precej krušljivega sveta sem se povzpel do stare markacije sicer neoznačene smeri preko vzhodnih pečin Nederkogla in se preko skalnatih plošč v všečnem plezanju v okviru II. stopnje povzpel neposredno do velikega križa na vrhu (plezanju v zaključku se je sicer moč v večji meri ogniti, a je krušljiv teren pod vrhom, kjer je nekoč vodila vzhodna smer, precej nevarnejši od solidne skale, po kateri sem pristopil).
Ker Nederkogel služi kot postaven stražar osrednjemu delu Ötztalskega hribovja, so razgledi z vrha imenitni: v užitek se mi je bilo razgledovati in obujati spomine na lanske ture na Wildspitze, Hohe Geige, Similaun in Zuckerhütl, ki so jasno razvidni v čudoviti vršni panorami, prelepi pa so tudi globinski pogledi proti Söldnu, Nedersee in smučarskemu centru Obergurgl-Hochgurgl.
Po daljšem postanku na vrhu sem se malo po četrti popoldne previdno spustil do prečne markirane poti, kjer sem v duhu tovarištva, ki so ga meni izkazali predpristopniki, z nasvetom glede poteka zaključnega vzpona pomagal mladeniču, nato pa nadaljeval spust preko vršne zgradbe in severnega grebena Nederkogla. Malo po polšesti sem bil nazaj pri jezeru na višini 2436 m, kjer sem si privoščil daljši počitek in naredil načrt za prebitje noči - o tem, kako sem jo preživel, pa morda preko kakih drugih kanalov
Zjutraj sem v središču vasi Zwieselstein, nad katero se markantno dviga dobrih 1700 m višji Nederkogel, stopil na prvi jutranji avtobus do Ötztal Bahnhof in se od tam z vlakom napotil proti Innsbrucku, zvečer istega dne pa se z vlakom odpravil na celonočno pot proti Ljubljani.
Peti zaporedni dan letošnjih pohajkovanj po Tirolskem me je tako gnal najvišje, četudi tura ni bila predolga ali pretirano zahtevna; kolikor na zahodnem grebenu ni snega (sam sem sicer imel polno zimsko opremo, a bi bil zaradi razmehčanega, poletnega statusa snega vzpon preko zasneženega grebena pretvegan) in plezalni vzpon proti vrhu izpade, gre za zgolj delno zahteven vzpon, za katerega od izhodišča potrebujemo okoli 4 ure hoje. Morda ne gre za najlažje ali najudobneje dosegljivega tritisočaka v okolici - Sulzkogel, Zischgeles ali celo Rinnenspitze v Stubajskih Alpah se ponujajo v tem pogledu - a vzpon v kopnih razmerah lahko mirno priporočim tudi tistim, ki s pričujočimi višinami še nimajo veliko izkušenj.