Nemške glave

Škoda , da me ni bilo zraven , pa drugič,čav!

Včeraj na Nemške Glave iz Loga Pod Mangrtom. Po lovski poti na vrh, po Italijanki sestop na Predil.Pot v srednjem delu iz Loga je težko sledljiva do sedla.

Današnji poskus vzpona na vrh Nemških glav mi je preprečil sneg, ki je uspešno skril pot tako mojemu (neznanemu) predhodniku kot meni, pa tudi kratek dan, kombiniran s poznim štartom, je naredil svoje. Štartal sem ob pol enih, gozdna steza je v spodnjem delu kopna in lepo sledljiva. Po prečenju grape se pot od nje odmakne in jo v loku obide. Nad njo so se pojavljale krpe snega, ki pa so se iz koraka v korak večale. Ob pogledu na Predelske glave, ki so se na drugi strani prelaza sončile v kopnem, sem uvidel, da sem izbral napačen razglednik za ta čas. Sneg je bil trd, ni se prediral, ravno pravi za hojo, snežne opreme nisem uporabil. Manjši poledenel kamin na poti se je dal obhoditi brez težav. Ko sem po sledeh predhodnika videl, da je višje, že v rušnatem terenu, obrnil, sem se odločil, da vseeno nadaljujem naprej. Sledil sem "žagastim" markacijam in se s pomočjo snega, ki je "poležal" rušje, prebil na sončni greben. Imel sem še nekaj časa, preden je sonce zašlo za Jerebico in užival v razgledih ter toploti, ki je zgoraj začuda ni kazil veter, ki je sicer na odprtem pihal večino poti. Vrnil sem se po lastnih sledeh. Nadaljeval bom...v kopnem

no, ampak nekaj materiala za uganke pa vseeno bo

Danes opravim z to turo,kratko ali sladko,,Enkrat sem šel po naši strani,zaman,vrha nisem videl,,danes se odločim po laški strani in je dokaj enostavna.Pozorni moramo biti pri dveh pomembnih točkah,,prva pri 10 minut hoje pozorno opazuj puščico na desni strani na drevesu,tukaj zapustimo našo stran in sledimo dobro vhojeni poti,ko prispemo v grabo jo prečimo in takoj ob levem bregu se vzpenjamo po slabše vidni stezici ki nas hitro pripelje na dobro vhojeno pot ki pripelje iz prvega ovinka pod mejnim prehodom popikana z rdečo.Malo višje se priključi pot za naše strani in prispemo do vpisne skrinjice.Od vpisne skrinjice pot pelje skozi rušje do ostankov vojaške taverne,tukaj si dobro zapomnite pot ali nek orjentir zaradi povratka,danes sem popravil vse možiclje in postavil nekaj novih za lažji pristop in sestop,,pa varno in srečno vsem,,Razglednik pa tak da ga ni daleč naokoli s tako višino...

S Predela na vrh po lovski poti, ki je ves čas normalno sledljiva. Vrh je res odličen razglednik.

Nemške glave sva izbrala zaradi mlade planinke, ki si šele utira pot in nabira izkušnje za prihajajoče podvige.Mlade je treba naučiti da planinarjenje ni sprehod ampak veliko več.V hribih vsak korak mora biti premišljen,iznajdljivost med rušjem,pomen možicljev,bonton pri srečevanju s drugima,da smeti nesemo v dolino, in še kaj.Tinkara danes si bila pridna in veš da če poznaš cilj tudi pot boš lažje našla.// Nemške glave so mejna gora med Slovenijo in Italijo z izhodiščem na mejnem prehodu Predel.Na vrh peljeta dve ne markirani poti,Slovenska malo težja in Italijanska lažja,če jo ne zgrešiš sredi gozda.Je izjemno razgledišče na Rabelsko jezero ,zahodne Julijce ,Mangart in Jalovec mogočno Loško steno,spektakolarno Jerebico in v daljavi Kaninsko pogorje.

Bravo.Zdaj je čas ,da ji "vcepiš" ljubezen do gora.Nikar ne šparaj besed na poti.Te mlade glave vpijajo besede kot suha goba.In pazi,da se ji gore ne zamerijo.Lepo po "abecedi".
In srečno na vajinih poteh.

miri hvala,,

...iz Loga pod Mangartom...Že leta nazaj dobim namig, do zdaj je ideja sedela in pridno čakala in ker nas je sosedova stran iz Planinice tako navdušila, se odločiva in grewa, najini avanturi pogledati iz »oke v oko«
Opisov načeloma ni, sicer našla skop opis, ki nama ni kaj dosti pomagal, a imela sva vsaj info o začetku poti…Bojan HVALA!
Zapeljeva se v Log pod Mangartom, kjer pred pričetkom klanca za Strmec, na desni strani parkirava. Sprehodiva se čez Log, ter pri kapelici zavijeva desno na stransko cesto, do gasilskega doma, oz. do rova, ki je včasih služil za prevoz ljudi in tovora v Rajbel. Tu zavijeva levo na stezico, ki pelje do/mimo slapa Gorejca in kmalu za tem naju že popelje stezica v desno, na drevesih slabo vidne rdeče pike, a po najinem »zemljevidu« iz mapzs, kmalu ugotoviva, da to ne bo to. Se vrneva in prečiva še naprej nad Logom, mimo jase, kjer je smučišče Encijan, ter čez lesen mostiček in opa...to je mnda pravi odcep. Vsak po svoji strani, se višje najdeva, ter slediva stezi, jo izgubiva, grewa eno nadstropje višje, ter ujameva lepo, široko stezo, mimo idilične hišice in rumene oznake na drevesih "slap". Tu prečiva strugo v desno, ko se le-ta začne navidezno zapirati in ker sva šla malo previsoko, kar nekaj časa iščeva, ter juhu, najdeva stezico, ki je lepo sledljiva. Čez gozd, še čez eno manjšo strugo, kjer so najine markacije odžagane veje. Res lepo sledljiva stezica in kdorkoli jo ureja, vse pohvale! Prišla na rob, ter po rami navzgor, kjer je ključen trenutek. Naju je steza vodila v levo, tu bi se morala kar držati rame, saj se nama zdi, kot sva ugotovila kasneje, pot pripelje na sedelce imenovano Predolina, se mi zdi, pod Ruševo glavo. A počasi, do tja je bil za naju še dooolg labirint, hehee. Greva v levo, ponovno eno sumljivo križišče, a nadaljujeva v levem tempu. Steza postaja vedno bolj strma, naletiva celo na jeklenico, za katero sama odštejem kak dinar, če bi le bila malo daljša. Nad jeklenico se zaletiva v solnico, a nama steza ne diši, saj gre preveč v levo in stran od najine smeri. Se vrneva, js v svojem sestopnem stilu grabim vse od listja, do vej, korenin, nič kaj fletna prečka. Se vrneva nazaj na "križišče" in jo mahneva v listnato široko dolinico, ter najdeva sled, juhu, to je to, si misliva, vsak v svojem oblačku. Ob strugi in ko se le ta konča, spet dilema, požagane veje naju zapeljejo v levo, tik pod stenami, a ponovno nama je čudno, kam v levo?!! In ko se steza začne spuščati nazaj v gozd, se odločiva, da se vrneva do struge. Tu na preglednem terenu opaziva stezico na drugi strani, pod Ruševo glavo, ali vsaj tako je delovalo, zato se odločiva kar nadaljevati po listnatem raju, ki drsi k…. vse do sedelca Predolina. Tam se zaletiva v slanico in jaaaa, z desne se »pripelje« izrazita stezica in se nadaljuje v levo. Tu slediva bp, saj je steza speljana po robu, a takoj, ko prideš v gozd, se kar izgubi. Steza se vije okoli griča, levo, potem ob strugi, kjer naju zavedejo še ena požagana drevesa, a se kmalu vrneva in višje naletiva na še bolj izrazito stezo, za katero sumiva, da je od jeklenice navzgor, ki sva jo opustila, saj se nama je zdela preveč »leva«, hmmm in že raste nov žuljček. Pot, ki je vedno bolj požagana, celo možiclja, mislim, da prvega, srečava, se ovija okoli hriba, nato pride do mini sedelca, malo dileme, kateri vrh je najin vrh, a po še eni zavajajoči stezici, beri, tu sva skrenila že na pot, ki pripelje iz Predela, hmm, kooončno stojiva na vrhu Nemških glav, ko se uščije, alooo, nič usmiljenja od zgoraj, hahhaa. Malica pod palerino, obvezno fotkanje in občudovanje stene Jerebice, ki je od tu res wauuu, ter vpogled v Italijo, ki je tako blizu in hkrati tako daleč. Ker je začelo zebsti in tudi samo pol poti je bilo opravljene, sestopiva. Na razpotju levo vodi pot v »italijanski« ovinek, pred Predelom, mi2 v desno, kjer se kar lep čas pretepava in mlativa z rušjem. Sicer je stezica vidna in so veje odžagane, a vseeno rušje leži na poti in je hoja kar otežkočena. Čez nekaj časa prideva v gozd in je težav konec. Prečiva strugo, kjer je še sneg in seveda, na drugi strani je izrazita stezica, ki naju spet zavede in ko se začne vzpenjati, alarm, se obrneva in ponovno prečiva sneg, je kar zoprno, saj je spodaj praznina in ponekod že vidne luknje, a ujameva stezico in že vriskam na Predelu. Uspelo nama je.
In seveda, zgodbice še ni konec…sestop do avta pa je poglavje zase. Sestopiva kar po Julika-trajlu, ki je in jo vsekakor priporočam, začinjena s strmino, izvirno speljana, mimo Predelskega slapa in slap Zaročenca, priporočam ogled, za popestritev zajle in kar je naj od vsega, pojdimo po celem dnevu še malo gor, malo dol in ker sva vsaj tokrat načrtovala vnaprej, sva kar padla avtu v objem. Toplo pivo, razgret avto, utrujena telesa, a kaj, našla sva jo, vsaj eno izmed stezic, ki se skrivajo in vabijo…opis-zapis mogoče zmeden, a moj, a je težko opisati, kje in kam. Tukaj je toliko stezic, ki so »užitne« in te povedejo, da jih obiščeš, stopaš po njih, a mi2 sva se pač opirala na najino karto mapzs in na občutek, ki je še kako pomemben. Steza je ponekod izrazita, vidna in lepo sledljiva, potem kar izgine. Ni plezarije, je speljana čez lepe, naravne prehode, se pa sploh od sedelca naprej vije kot kača in kar mede orientacijo. Bilo časovno dolgo in naporno, saj pri iskanju moraš biti »redi« na vse in še več, hehe, a ko ti uspe…sama sem skoraj počila od zadovoljstva, hahhaa, saj sva si rešila še eno uganko in ustvarila še vsaj eno zraven…a kaj, to je čar raziskovanje, kajne.
Morebitnim ponavljalcem pa…vztrajnost in vzdržljivost, ter veselje do vsega kar ne pričakujete…mi2 sva več kot uživala

rozka,
super, fino fajn

Planinico si, Nemške glave tudi, sedaj bo pa res čas za Ruševo glavo pod Loško steno. Peter Podgornik v Primorskih stenah za hrib piše takole: "...Ruševa glava (1606 m), raj za gamse in lovce, obdana z globokima grapama na obeh straneh" Mene je za vrh navdušil Lukež in mi podal nekaj sila koristinih informacij, pokojni Fredi pa je tudi nekaj malega dodal o tistih koncih. Tule piše o vrhu dovolj, da si s pomočjo zemljevida zamisliš kje na vrh, potem pa pot pod noge in srečno. Meni je uspelo v drugo

http://www.primorskestene.com/koritnica/loska-stena/votlo-vrh-2197-m/zahodna-stena

Hvala "turbo"
In verjameš, da sem si že natisnila "pikice" Ruševe glave in ja, vsak info je dobrodošel

rozka,
preveč je vsega in moj vzpon sega v čas nekaj let pred usodnim plazom, zato je spomin na pot precej bled. Vem, da blizu HE nisva našla mostička (morda celo nisva vedela zanj, pozabil), zato sva Koritnico prebredla bosa. Potem s potjo oziroma sledenjem le te ni bilo težav do konca kolovoza, onkraj katerega sva komaj komaj našla nekaj stezici podobnega. Visoko pod vrh sva šla bolj za nosom, tam pa sva se pri prvem poizkusu s kolegom usmerila preveč v levo, predvidevajoč, da se morava na vrh povzpeti po pobočju, katerega sva večkrat opazovala s klopce pred kapelico nad Strmcem. Levo je bil teren sila strm, mestoma prav zoprn. Po neuspelem vzponu nama je Lukež razložil, da se morava višje "držati" bolj desno, da se najde stečine, po katerih se pride v nekakšno škrbino, sedelce, pod vrhom. V drugo se spomnim, da sva na koncu kolovoza onstran grape bolj vztrajno iskala stezico in jo tudi našla, po spominu malce bolj levo, gledano gor, kot v prvem neuspelem poizkusu, kar je bil ključ uspešnega vzpona. Glej "dostop a" na zgornji povezavi (Primorske stene). Sam vrh mi je tudi "ušel" iz spomina, to je, kakšni so razgledi in koliko jih je, saj je vrh poraščen, vsaj bil je. Vem, da se je med drevjem videlo tako v dolino kot na ostenje Loške stene, prav tako se spomnim neverjetno lepega terena pod steno samo. In ogromnih snežišč, marsikje tudi bajne krajne zevi ob robu s steno. Naj dodam še to, da sva vrh dosegla s palicami v rokah, torej gre samo za zahteven brezpoten svet, tehničnih težav ni.

HVALA "turbo", mi je že tvoj link pomagal, zdaj pa še opis...ja, res so divji ti konci in toliko skritega čuvajo zase...

rozka,
tudi slap Parabola je lep, če greš nad njega (levo ob njem, gor grede) po lepi stezici, prideš višje na lovsko pot, stezico,ki potem preči daleč v desno pod Loško steno, vse dokaj enostavno prehodno, do mesta, kjer je nekoč stal lovski bivak - približno pod Oblico (dostavil ga je helikopter, uničil pa plaz). Od tam je precej izi na Planinico, to pa že poznaš, torej sestop z nje tudi

V petek ob poti v Bovec sva se povzpela na vrh po "slovenski" ter nato sestopila po "italijanski" poti do vojaške utrdbe pod Predelom. Obe poti sta lepo sledljivi, je pa zagotovo "italijanska" bolj prijazna.
Vrh pa ponuja res krasno panoramo.

V soboto sva šla raziskat pot na Nemške glave, z namenom iti gor po graničarski oz.slovenski, dol pa po italijanski poti. Gor nama je šlo nekaj časa kar dobro, seveda par podrtih dreves na poti ni ovira, če si tako navajen. Malo se je zapletlo, ker se glede na opis nisva odločila za prehod preko grape v levo, ker je tam izgledalo kar zoprno, saj so bila tla mokra in drseča. Prav zato sva se najbrž prebijala skozi več rušja, kot bi bilo potrebno, a sva se kljub temu znašla na pravi poti, seveda z iskanjem. Možicev praktično na celi poti ni.
V škrbino sva se spustila kar direktno, seveda z veliko mero previdnosti, a je šlo. Do vrha Nemških glav potem brez problema, kvarilo se je le vreme, tako da sva opustila misel, da nadaljujeva pot v smeri Planje, a pot do tja sva odkrila.
Dobro, da sva vedela, da se še boljši razgled odpira pri vojaških ruševinah malo z vrha naprej, v smeri SZ nekako. A spet ni šlo brez zapletov. Ko stezico že odkriješ in tudi nadaljevanje med ruševjem, moraš tam poiskati odcep potke v levo, in prav kmalu se lahko zravnaš. A je vredno in nujno, da prideš do tja, saj se šele tam resnično odpirajo krasni pogledi.

Vračala sva se po italijanski poti, torej na škrbini je potrebno zaviti v levo, spodaj pa prečiti potok Predelnico in prideš na tretjem ovinku pod Predelom na cesto. Tako sva naredila krožno pot in spoznala tudi zaplete na teh poteh. Sva pa vso pot pogledovala proti Predelskim vršičem, ki so vabili na obisk.

Zaključkov sva pa delala več. Prvega pri Rabeljskem jezeru, drugega pri Rabeljskem slapu, zadnjega pa v Pizeriji Kot. Zares dober dan!