Poročilo s Slovenske planinske poti 2013
Med tekom po Slovenski planinski poti so mi pomagali številni prijatelji kot sotekači – nosači hrane in pijače – t. i. šerpe. Iskreno povem, da brez vas gotovo ne bi napredoval po poti tako hitro in varno. Bili ste moji angeli varuhi na poti, ko tempo ni bil prehud, smo se tudi kaj pohecali in kilometri so tekli hitreje. Nisem pričakoval, da mi na 640 kilometrov dolgi trasi ne bo treba biti sam niti enega metra poti, ves čas ste tekli ob meni in skrbeli zame kot za kakega dojenčka. Zato ste v veliki meri krivi za moj uspeh. Iskrena hvala še enkrat vsem!!!
15. avgust
Začelo se je ob 6h zjutraj v Radvanjah pri Mariboru pri tabli, ki označuje začetek SPP. Zbrala se nas je kar velika četica tekačev, ki jo je pripeljal Igor Šalamun. Skupaj smo zagrizli po krajši ravninici v strm klanec Pohorja. Moj glavni šerpa čez celo pohorje je bil Toni Vencelj. Po 7,5 urah kar hitrega tempa sva prispela v Slovenj Gradec. Po krajšem postanku je prevzel vlogo šerpe Bojan Ambrožič. Toni je na lastno željo podaljšal, vendar mislim, da mu je bilo kmalu žal. A ni popustil in skupaj smo prispeli preko Uršlje gore do Smrekovca. Po krajšem okrepčilu in 12,5 urah teka me je od tam naprej spremljal Jure Čebašek. Ponoči sva se z lučkami preko Raduhe spustila do Robanovega kota.
16. avgust
V Robanovem kotu naju je čakala Špela Zupan in ker sem bil že kar izmučen, sem si privoščil krajši postanek, nato pa z njo nadaljeval do Kocbekovega doma na Korošici, ki sva ga dosegla ob 5.15. Ker je nastopila huda utrujenost, sem za približno dve uri in pol zaspal. Po zajtrku sem kot prerojen s Špelo nadaljeval vzpon na Ojstrico. Na vrhu sta naju že čakala Anže Šenk in Marko Šubic. Skupaj smo nadaljevali do Kamniškega sedla. Po okrepčilu v koči nas je Špela zapustila, mi pa smo nadaljevali preko Skute, Kokrškega sedla, Grintovca in Jezerske Kočne do Češke koče. Po prisrčnem sprejemu in okrepčilu z golažem smo se spustili na Jezersko, kjer nas je pričakala moja draga Katarina ter Papeževi iz KGT Papež (baje sem jim zaradi hitrega tempa prej že dvakrat pobegnil). Od tam naprej pa do Kališča me je pospremil Žan Karničar, prispela sva malo pred deveto zvečer. Zaradi rompompoma po koči nisem mogel zaspati do pol polnoči.
17. avgust
Ob nekaj minut čez četrto uro zjutraj sta se mi pridružila Metod in Gašper Bregar. Ob 5h smo bili že na Storžiču. Metod se je zaradi službe poslovil, z Gašperjem pa sva nadaljevala in bila čez eno uro že v Domu pod Storžičem. Tam se nama je pridružil Uroš Rozman in nadaljevali smo na Tolsti vrh, Kriško goro ter se spustili v Tržič, kjer me je čakala Katarina z okrepčilom. Gašper se je poslovil, pridružil pa se je Luka Mihelič. Kmalu smo bili na Dobrči, kjer smo se okrepčali v izredno prijaznem vzdušju, pridružil se je Bojan Ambrožič. Nadaljevali smo do planine Prevala, kjer se je pridružil še Žiga Klemše, in preko Robleka ter Begunjščice do Zelenice, kjer nas je pričakalo veliko prijateljev. Od tam naprej me je spremljal Matjaž Mikloša – Majk, od ostalih je vztrajal le še Bojan Ambrožič. Tempo proti Stolu je bil kar konkreten, poleg tega pa je bilo še vroče in soparno. Na Stolu sem se poslovil od Bojana, z Majkom pa sva nadaljevala po grebenu proti Golici. Na koči sta me počakala žena Katarina in brat Tomaž. Okrepčal sem se, Katarina pa je morala kupiti plastenko vode, da me je lahko malo umila, nato sva z Majkom že odbrzela na Golico. Sledil je dolg in naporen spust do Dovjega. Če sem na Golici še razmišljal, da bi tega dne »potegnil« do Staničevega doma, sem si premislil in želel zaključiti kar v Dovjem. Po okrepčilu sem se poslovil od Majka in ostalih prijateljev, v roke pa me je vzel Franci Teraž – legenda gorskega teka pri nas. Prepričal me je, da sem nadaljeval skozi Mojstrano do Aljaževega doma v Vratih. Z nama je bil še Goran Kuhar in skupaj smo odkorakali skozi Mojstrano, kjer sem bil v nezavidljivem stanju, poleg tega me je bilo kar malo sram, da bi me takšnega videl kateri od sodelavcev, ki tam živi. Pot se je vlekla še in še. Na koncu vasi se mi je pridružil še sin Mark in ob 21.50 smo dosegli cilj dneva, pomemben za naslednji dan, saj je bilo tako lažje priti preko dneva čez najbolj zahtevne in nevarne dele SPP. Tam sem bil res utrujen in izmučen in ne vem, kaj si je mislil Frenk, ali bom naslednji dan sploh v takšnem stanju, da bom lahko nadaljeval. Žena nas je odpeljala do Francija Teraža domov, kjer smo povečerjali (jaz bolj malo – nič ni šlo dol), nato pa me je žena stuširala in končno sem bil v postelji.
18. avgust
Zgodaj zjutraj smo vstali, nekaj pojedli in se odpeljali nazaj do Aljaževega doma, kjer sem prejšnji dan končal. Ob 5.40 smo Frenk, Goran in jaz zagrizli v klanec, noge so bile kot po čudežu spet dobre. Ob 7.35 smo že bili v Domu Valentina Staniča, čez dobre pol ure ob 8.10 pa na Kredarici, kjer je bila nora gneča, naprej proti vrhu Triglava pa so se vile cele procesije. Zato smo kar odvihrali na vrh, kolega sta me sicer malo držala nazaj, a poln adrenalina sem prehiteval, kjer se je dalo varno, ogromno planincev. Še posebej smo pazili na varnost, saj je ravno en dan prej na tem odseku v globino padel planinec ob srečevanju. Do vrha smo jih prehiteli med 150 do 200! Ob 8.50 smo bili na vrhu Triglava, višje ni šlo. Po nekaj minutnem odmoru smo takoj pričeli sestopati čez Škrbino in naprej čez Plemenice. Na Luknji smo doživeli presenečenje – pričakala sta nas Nejc Kuhar in Klemen Triler in skupaj smo nadaljevali do Dovških vratc, kjer smo se fotografirali in poslovili. Mi trije pa smo nadaljevali do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer smo se okrepčali in se pripravili na napad Razorja. Franci je z nahrbtniki počakal na sedlu Planja, z Goranom pa sva skočila na vrh. Pot nanj je kljub podoru že kar dobro shojena, največjo nevarnost predstavlja ena malo večja skala (čas bi že bil, da ji kdo pomaga dol in ne bi bilo več nevarnosti). Kljub višini je bilo neznosno vroče, soparno. Ko smo bili spet skupaj na sedlu Planja, smo nadaljevali proti Prisojniku. Na tem delu poti je treba najbolj paziti glede varnosti, saj je pot zelo zahtevna, vendar nismo imeli težav, kolega sta me celo pohvalila, da sem izredno spreten na klinih in jeklenicah, kar mi je še bolj utrdilo samozavest. Ob 16.35 smo osvojili Prisojnik, kjer je bilo kljub visoki nadmorski višini zelo vroče, pojedel sem sendvič in dal gas proti Vršiču. Razmišljal sem, kaj storiti. Naj nadaljujem proti kralju Jalovcu ali počivam? Frenk in Goran sta si oddahnila, ko sem se odločil, da prespim v Erjavčevi koči. Ob 18.15 smo prišli na Vršič in v Erjavčevi koči povečerjali, žena je odpeljala Gorana in Frenka domov, sam pa sem šel spat.
19. avgust
Naslednje jutro je Valentin iz Tgsportlife na Vršič pripeljal Mirka Janjatoviča, s katerim sva točno ob 4h pričela vzpon proti Zavetišču pod Špičkom in na Jalovec. Sestopila sva h Koči pri izviru Soče, kjer sva bila ob 8.45. Po petminutnem postanku sem nadaljeval proti Trenti in na 50. ovinku vršiške ceste zavil v Zadnjico. Kmalu po začetku vzpona naju je počakala Špela Zupan in skupaj smo nadaljevali na Prehodavce, nato pa proti Koči pri Triglavskih jezerih in Koči pod Bogatinom, kjer smo pojedli špagete. Poslovil sem se od Mirka ter s Špelo nadaljeval proti Planinskem domu pri Krnskih jezerih, kjer naju je že čakal Jure Šuligoj. Skupaj smo začeli napad na zadnji dvatisočak, Špela se je po petnajstih minutah poslovila od naju in sama sva nadaljevala na Krn. Ura na vrhu je kazala točno 18.00 in že so grozili črni oblaki, zato sva hitro nadaljevala proti planini Razor. Jure je enkrat malo padel in izgubil očala, vendar jih je srečno tudi našel. Sam sem svoja čisto nova očala CEBE verjetno za vedno izgubil tega dne med Zasavsko kočo na Prehodavcih in Kočo pri Triglavskih jezerih (belo-zelen okvir, če jih kdo najde se priporočam, hvala). Z Juretom sva hitro nadaljevala – spuste in ravnine sva tekla ter bežala pred bližajočim se dežjem. Ob 22.45 sva bila v Koči na planini Razor, dosegla sva jo tik pred nalivom, ujelo naju je le nekaj kapelj. V koči so bili zelo gostoljubni in prijazni, tako da se bomo z družino gotovo še oglasili na družinskem izletu.
20. avgust
Zjutraj sva nameravala z Juretom nadaljevati ob 6h, vendar je zunaj ob dežju divjal orkanski veter. Potrebovala bi praktično zimska oblačila, a jih nisva imela. Žena jih je v Bohinjski Bistrici dala na vlak, Jožko Dakskobler pa prevzel v Podbrdu ter nama jih pripeljal na planino Razor. Medtem sem še dve uri počival in poskušal malo zaspati. Ob pol enajstih sva z Juretom odhitela v mrzel, vetroven in rahlo deževen dan. V dobrih 45 minutah sva bila na vrhu Vogla. Pihal je orkanski veter, zato sva takoj nadaljevala preko Šije do Rodice in vse do Črne prsti, kjer sem bil najbližje svojemu domu, v dolini se ob jasnem vremenu vidi hiša. Z Juretom sva pojedla palačinke in spila čaj ter hitro nadaljevala navzdol po poti, ki jo najbolj poznam, saj po njej poteka tudi znameniti GM4O. Hitro sva pritekla do Petrovega Brda, nasproti pa nama je že prej prišel Jožko Dakskobler. Sledilo je okrepčilo, menjava oblačil, tekaških copat ... Jure se je poslovil in po dvajsetih minutah sva skupaj z Nejcem Lazarjem, ki me je brez večjega postanka spremljal vse do Idrije, nadaljevala vzpon proti Poreznu (na vrh naju je prišel pozdravit Janeza Cankar). S Porezna sva se spustila v Bolnico Franja, kjer nama je Katarina dala čaj in toplo juho in že sva nadaljevala proti Ermanovcu. Na Kladjah nama je Katarina zopet dala nekaj čaja in sendvič za po poti. Sledil je vzpon na Bevkov vrh, Sivko ter spust v Idrijo.
21. avgust
V Idrijo je markirana nova planinska pot (SPP), ki pa je zelo slabo očiščena in na koncu vedno slabše označena. Ob 1.45 sva prišla v Idrijo, kjer mi je Nejc zaželel srečno in me zapustil. 0d 2h do 6h sem si še zadnjič privoščil malo spanca. Ob 6h zjutraj me je že čakal Jošt Lapajne. Pojavile so se prve resnejše težave. Poleg žuljev ... Na obeh nogah me je znotraj nad kolenom pričela močno boleti mišica. Na Hleviški planini sva bila v 45 minutah, navzgor nisem imel problemov, navzdol pa je postajalo vse težje. Sledil je razgiban teren do Mrzle rupe, kjer gre pot počasi navzgor mimo bolnice ter desno proti Golakom. Pozorno sva pazila, kdaj bo označen odcep levo za Golak, vendar zaman. Ponovno sem moral, tako kot pozimi na ogledu, zadnji kilometer vzpona opraviti po izredno težko prehodnem terenu. Na vrhu Malega Golaka je kar močno pihalo, čakali pa so me Ožbej Marc, Jana Bratina in Tadej Slokar. Takoj smo pričeli s sestopom. Nogi sta me vse bolj boleli in na parkirišču pod Iztokovo kočo me je že čakal fizioterapevt Matej Ličen, ki je poskrbel za nogi, da sem lahko nadaljeval. Hvala! Nadaljevali smo na Čaven, kjer se nam je pridružil nečak Mark, poslovila se je Jana. Ob 15.15 smo prišli na Predmejo, kjer me je čakala žena Katarina z okrepčilom. Poslovil se je Tadej, Ožbej in Jošt pa sta me spremljala še do Cola. Zaradi stanja mojih nog smo s Predmeje šli po glavni cesti do Sinjega vrha, kjer smo bili malo pred 17. uro, sledil pa je kratek, a za moje razbolene noge problematičen, spust do ceste, po cesti pa do Cola, kjer smo bili ob 18h. Po enourni pavzi sem nadaljeval proti Javorniku skupaj s Petro Tratnik in Renatom Lešnikom. V manj kot uri smo bili na Javorniku, na spustu z Javornika proti Podkraju pa se nam je pridružil še Marko Tratnik. Približno 7 km pred Furlanovim zavetiščem pri Abramu sva ostala z Renatom sama. Šlo nama je kar dobro, pri Abramu pa smo ob polnoči skupaj z Renatovim prijateljem zbudili eno mladenko, ki je malo nejevoljno prinesla žig.
22. avgust
Nadaljevala sva proti Nanosu, kjer sva bila ob 1.20. Ker je pihal nemogoč orkanski hladen veter, sva se spustila po daljši poti naokrog do Razdrtega, kjer sta me že čakala Venčeslav Japelj in Mitja Volčanšek, ki me je spremljal vse do cilja. Pojedel sem palačinko in z Mitjem sva odbrzela naprej proti Vremščici. Malo pred peto uro zjutraj sva dosegla vrh, po spustu in proti Škocjanskim jamam pa so se pričele resne težave. Noge so mi začele močno otekati. Pri Škocjanskih jamah je sledilo toplo okrepčilo, nato pa sva takoj nadaljevala proti Artvižam. Na vrhu je nastopila resna kriza, zato sem se ulegel v travo, kmalu je prišla Katarina in me malo zmasirala, čez kakšne pol ure sem lahko nadaljeval. Na Slavniku naju je pričakala ekipa RTV Slovenija, ki je posnela prihod ter z obema opravila kratek intervju, nato sva nadaljevala s spustom. Postajalo je vse težje. Pridružila sta se mi še Valentin Goršek iz Tgsportlife in Bojan Ambrožič, pozdravit so me prišli Papeževi ... Na Socerbu je bilo že toliko prijateljev, da se vseh sploh ne spomnim več. Po krajšem postanku je bilo nadaljevanje proti Ospu še kar mučno, a vzpon na Tinjan mi je spet dal krila. Na vrhu so nas poleg Danijela Vinčenca, ki je še povečal mojo spremljevalno druščino do morja, spet čakali televizijci. To mi je dalo še dodatno moč, saj nisem hotel, da bi na TV izgledal kot kak invalid, zato sem stisnil zobe in šel čim hitreje proti Ankaranu. Na koncu smo celo tekli in spremljevalna četica je pričela razpadati. Dodatno moč mi je dal podatek Bojana Ambrožiča, da še obstaja možnost popraviti rekord za en dan. Na koncu smo zadnja dva kilometra tekli na polno in uspelo mi je prehiteti rekordni čas za en dan in nekaj sekund.
Za konec hvala, res iskrena hvala vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri tem projektu, kajti brez vas se gotovo ne bi izšlo. Ostajam vaš dolžnik.
Lep pozdrav,
Marjan Zupančič
