Čeprav sem za sobotni izlet sprva izbiral med malo bolj severnejšimi točkami (hvala Bojanu za nasvete
), sem se na koncu odločil za ta konec karnijskega predgorja, grebenček, ki se v Furlansko nižino ob desnem bregu reke Tilment (Tagliamento) spušča južno od malce mogočnejše Monte San Simeone.
Tako kot predhodniki (opis v zgornji povezavi) sem tudi sam parkiral v kraju Braulins in se odpravil po poti št. 837, se najprej povzpel na Monte Brancot, nato pa še na Palantavins (nekje tudi Palantarins) in najjužnejšega od treh »kornčkov« (Tre Corni oz. Trije rogovi). Čeprav sem imel v mislih tudi možnost krožne poti s spustom v Bordano (pot 837 sicer pelje do kraja Interneppo) in po kolesarski stezi nazaj do izhodišča, sem se odločil, da se vrnem po isti poti.
Omenjena pot je (vsaj v prehojenem delu) lepo utrjena in oskrbovana, saj je (vsaj glede na sobotni obisk) očitno dobro obiskana. Na poti je tudi kar nekaj kamnitih stopnic(-šč) - tako vklesanih kot »sestavljenih«. Prva zanimivost ob poti (oziroma malo izven nje) se pojavi kmalu - cerkvica sv. Mihaela, vklesana v barvito steno, z lepim razgledom.
Gozdna pot se sicer vzpenja sprva zelo zložno, s širokim ovinkom, ker se izogne daljšemu ostenju (v katerega je vklesana cerkvica), kasneje pa se vzpne veliko bolj direktno v strmino in hitro popelje do prvega markiranega razpotja pod Monte Brancotom, kjer se lahko odločimo za prečenje pod (desno) ali čez vrh omenjenega hriba. Sam sem se ob vzponu vzpel na vrh, ob povratku pa prečil njegova vzhodna pobočja – ki so za razliko od večine poti – razgledna. Čeprav je bil večinoma listnati gozd še vedno v zimskem »stanju«, zaradi svoje gostote ne omogoča pretiranih razgledov ob poti.
Na Palantavins je od tam še pol ure hoje, še malce lepši razgled kot tam pa je na prvem (južnem) od Treh rogov, kjer sem tudi imel daljši počitek.
Nazaj grede sem na vrhu Palantavinsa in pod njim srečal kar nekaj pohodnikov, na razpotju pa zavil na prej omenjeno razgledno pot, ki preči vzhodna pobočja Monte Brancota. Tam za kratek čas dobim zanimivo spremstvo, saj se je naenkrat ob pobočju pojavila jata beloglavih jastrebov, ki so (nekako v moji višini in nižje) leteli proti jugu ter se kasneje vzpeli proti soncu… Njihovo »domovanje«, rezervat Cornino, je namreč le 10 km vstran.
Na sedelcu, pred ostrim ovinkom poti v levo, se odločim obiskati še južni del grebena, Monte Boscatz, na katerega sicer poti ni, le dobrih 50 višinskih metrov vzpona pa na vrhu ponudi lep razgled proti jugu. Prav na južnem robu grebena je sicer še en vršiček, a 400 metrov strmih trav in gozda nižje, tako zelo radoveden pa spet nisem bil…
Do Braulinsa sem se kasneje spustil po neoznačeni, a prav tako dobro ohranjeni poti (ki jih je tu še nekaj), tudi stopnice niso manjkale. Pelje mimo več nivojev ostenja in tudi kraške jame Buse di Pasche. Omenjena ostenja s pridom uporabljajo plezalci, tudi stena pri prej omenjeni cerkvici ni izjema. Tik pred naseljem se pot pridruži markirani.
Kljub soncu je bila na vršnem delu grebena vidljivost proti bližnjim (Veliki Karman na vzhodu, Muzce na severovzhodu, San Simeone in za njim Amariana na severu, Monte Cuar na jugozahodu) in oddaljenejšim goram zaradi goste koprenaste oblačnosti slabša, a se je, čim sem se vrnil do izhodišča, takoj izboljšala
Na vršnem grebenu je vztrajno pihal občasno kar mrzel veter, ki pa je v gozdu izgubil moč.
Vseeno lep dan za novo doživetje