Če še jaz dodam dodam današnje stanje (sob., 18.11) in na koncu nekaj fotk za "rajcanje". Ker markiranih temtskih poti ni, je bilo potrebno pripraviti kar zapleten logistični plan, brez pomoči aplikacije, ki deluje nad zemljevidi OpenTopoMap, bi kar nekajkrat krepko zalutal.
Najprej kratek opis poti. Ker sem bil prvič tam, je seveda bilo treba vključiti obe največji jezeri (Petelinjsko in Palško), ki se je skombiniralo še s Kleniškim oz. kar je od njega še ostalo. Začetek je bil v Slovenski vasi. Tam se že vidi, da bodo res kmalu (menda že do konca meseca) odprli Ekomuzej, verjetno bo služil tudi kot info točka in lokal (po mizah sodeč), upajmo vsaj, da ne bodo začeli zaračunavati še parkirišč (eno je takoj za krajevno tablo, če pridemo iz smeri Petelinja/Pivke, drugo ob tem muzeju, nekateri pa se od tam zapeljejo še po gozdni cesti do nekega razcepa v več smeri, od koder vožnja navadnim smrtnikom ni več dovoljena). Jaz spočetka nisem šel po markirani planinski poti (na Sv. Trojico), temveč čez vaško jedro, pri neki tabli o poligonu Poček (mmg., ali tu kdaj poka?) na desno, pot se kasneje priključi uradni planinski, ki vodi nekoliko južno od Petelinjskega jezera. No tu je najprej uraden odcep za jezero, se pravi makadamska cesta, ki že čez kakšnih 100m zapelje v jezero. Če nadaljujeo po markirani poti, na naši levo nekako čutimo jezero, na nekaj mestih pa se odcepijo delno uhojene potke, ki pripeljejo k jezerski južni obali, tam se najdejo tudi klopce in gugalniki. Ko markirana pot vstopi na pašnik (nanj pridemo skoti prehod z "vrtljivimi" vratci, ki niso zares vrtljiva
), lahko po makadamu nadaljujemo naravnost in kmalu se cesta "utopi" v JV vogalu jezera (kadar jezera ni, se pa stakne s cesto iz čisto prvo omenjenega razcepa). Ampak vsi ti pogledi od blizu so, se oproščam za izraz, eno navadno sr*nje. In sicer zaradi gozda okoli jezera, ki izdatno zastira razglede. Ampak hej, vzhodno nad jezerom se pne hrib Mali Okroglek, s, kot nalašč, golim zahodnim pobočjem. In ravno nanj nas vodi markirana pot na Sv. Trojico skozi tisti prehod na pašnik. Torej se zapodimo v ne prestrm klanec, zdaj jeseni, ko trava ne raste več, lahko še malo skrenemo na levo (proti severu) in se nagledamo Petelinjskega jezera v vsej njegovi veličini.
S Sv. Trojice bi se po občutku moralo lepo videti vsaj Palško jezero, ampak dnevi so že kratki in človek si težko privošči "izgubljene" ca. 3h. Zato sem se z Malega Okrogleka spustil proti jugu in nato desno na široko gozdno cesto proti Trnju. Eden od odcepov levo naj bi sicer pripeljal do enega in nato še do drugega severnega "roglja" Palškega jezera (kadar je le to res polno), ampak to izpustim in nadaljujem skoraj do Trnja, ko že vidim neko drugo cerkev Sv. Trojice, namreč tisto nad Trnjem, mi OTM prikaže neko čisto spodobno bližnjico do ceste, ki severno od Krištance vodi iz Klenika do zahodne obale Palškega jezera. Malo naprej od znaka, ki "neposvečenim" prepoveduje vožnjo, je križišče, kjer se desno odcepi cesta proti Palčju. Malo iz firbca nadaljujem še naravnost, dokler jezero ne zalije novega križišča, kjer se levo odcepi kolovoz v zahodnejši severni "rogelj". Nič, gremo nazaj do prejšnjega križišča in na jug proti Palčju. Ups, tudi ta cesta se kmalu "ugrezne" v jezero. Ufff, kaj sedaj? OTM mi priporoča nazaj skoraj do Klenika in nato po južnejši vzporedni cesti do Palčja. Odločim se, da najprej poskusim srečo, se lepo zaženem v gozd po nekih silno slabo uhojenih "brezpotjih" skozi šavje in trnje (očitno sem moral najprej v tistega z malo
), vmes še obiti električnega pastirja, ko se na vsem lepem znova znajdem na cesti kmalu zatem, ko spet pogleda iz jezera. Malo bolj komplicirano, kot se sliši, ampak glavno, da smo spet na pravi poti vzdolž zahodne obale. Kmalu spet sledi novo razpotje večih poti. Desno prej omenjen potencialni "obvoz" do Klenika, naravnost proti Palčju sta celo dve poti, leva (vzhodnejša) bi nedvomno ponujala lepše poglede na jezero kot desna, samo kaj, ko je privat in ograjena z el. pastirjem. Ampak še prej zavijemo levo in hodimo, dokler kolovoz ne konča v jezeru. Tukaj je namesto gozdov zalilo pašnike in so zato najlepši razgledi neposredno z obale.
Vrnemo se na križišče in levo proti Palčju. Še preden pridemo prav do vasi, znova levo in proti sv. Marjeti. Žal je spočetka vse med cesto in jezerom ohrajeno z el. pastirji. Obstaja sicer nevarnost, da ob ekstremnem vodostaju zalije najnižji del poti in tokrat si silno težko predstavljam morebitne obvoze. K sreči se potrdijo besede domačinke, da je pot normalno prehodna, se pa po blatu in sicer vidi, da je še nedolgo tega tam moralo biti poplavljeno. Tudi če koga ruševine cerkve ne zanimajo, so levo (severno) od poti travnata pobočja (mislim, da Hrbca) in ker v pozni jeseni lahko tacamo po travi, to izkoristimo in si z njih ogledamo Palško jezero v vsej veličini, kot je videti, ni imelo severnih "rogljev". Pri sv. Marjeti nam tabla namigne, da je še pribl. 5 minut do studenca. Spet sledi nekoliko strmejši vzpon, zadnji del med navpičnimi skalami je verjetno edini del, kjer celo zares potrebujemo primerno planinsko obutev, nato pa res dosežemo studenec, zraven pa še ena razgledna točka na jezero, žal zaradi drevja ne tako dobra kot tiste pod sv. Marjeto. Od tu dalje se že tako slabo uhojena pot izgubi, ocenim, da nima smisla "na slepo" riniti še višje po gozdnatem pobočju, zato se vrnem, si ogledam vaško jedro Palčja, nato pa, ker nisem ljubitelj hoje po asfaltnih in povrhu še prometnih cestah, se vrnem na križišče severno od Palčja in nato na kolovoz proti zahodu, ki južno od Krštance pelje do Klenika. Lahko bi sicer ubral bližnjico do Trnja, ampak v Kleniku naj bi bilo še eno jezero. No, ob začetku vasi cesta dobi asfalt, malo naprej se z nekega "parkirišča" na desni, kjer nekdo kopiči vso mogočo ropotijo, odpre pogled navzdol na jezersko "kotanjo", ki razkrije, da jezera ni (več), nekaj "luž" namiguje, da je morda pred kratkim še bilo. No še malo naprej, tik pred hišo, ki jo varuje nek poudarjeno nemški pes, se desno odcepi kolovoz, ki nas pripelje do jezera, kadar le to je.
Klenika se v bistvu že drži Trnje, na začetku vasi najprej skrenem desno do kar mogočne vaške cerkve sv. Trojice, od tam se neka steza spusti naravnost v vaško jedro in s te steze opazim morda še "18. jezero" (ker jih je uradno 17), mimo križišča s kamnitim križem do vaškega košarkarskega igrišča. Tu se izkaže, da sem videl poplavljajoče Trnske izvire (pritok Pivke). Menda se napajajo neposredno iz Palškega jezera, tako da domačini lahko natančno vedo za njegov vodostaj, ne da bi jim bilo potrebno hoditi tja. In čeprav jezero ni bilo čisto popolno, ga je bilo še vedno dovolj, da je ta potok zalil tudi bližnjico od košarkarskega igrišča do poti proti Slovenski vasi. Na srečo je neka domačinka z druge strani opazila problem in me napotila nazaj, v križišču s kamnitim križem desno, nato pa mi je še potrdila smer v Sl. vas. Na koncu vasi se asfalt spremeni v makadam, pot se še nekoliko dvigne, čez opastirjene pašnike na levi se odpre podoben razgled na Pivško dolino, kot bi se z razgledne ploščadi, nato pa že dosežem najprej parkirišče "v gozdu" in kmalu "zašpilim" turo pri Ekomuzeju. Skupaj pribl. 6h hoje in če naj verjamem štetju korakov pametne ure, kar 26 km?!? Ob primernejših razmerah (zgleda, da manjšim jezerom že pohaja sapa) pa morda še naskok na južnejša....
Za tiste, ki jih zanima stanje, na dnu
te strani se najdeta linka do real time kamere Petelinjskega in Palškega jezera (ponoči sicer kaže posnetek tik pred mrakom) ter nekaj dni stari satelitski posnetki (ki sicer pravijo, da Kleniško jezero še kar obstaja v polnem obsegu)