Tokrat (v soboto zjutraj) iz (Dolnje) Planine na Grmado. Tudi tam je namreč nekaj preživelih utrdb it. Alpskega zidu (moj edini vir je
tu) in sicer v še boljšem stanju kot okoli Podkraja. Pravzaprav bi lahko služile kot nekakšno ogrevanje pred "lutanjem" po podzemnih labirintih okoli Unške koliševke. Hkrati pa je tudi neke vrste božja pot s številnimi znamenji in cerkvami. Če nas nič od tega ne zanima, je pa vsaj nekaj lepih razgledov.
Začnemo pri planinski župnijski cerkvi sv. Marjete, kjer se tudi sicer pričenja uradna markirana pot. Blizu cerkve je tudi nekaj parkirnih mest in kadar ni maš oz. drugih verskih obredov, bi se moralo zlahka najti prosto mesto.
Že ko prečkamo glavno cesto in se pot niti še ne začne dobro vzpenjati, lahko pred seboj že ugledamo naš cilj, pravzaprav nekakšen dvojni vrh, Grmada bi morala biti lev vrh, čeprav od tu ni videti, da je po uradnih podatkih malenkost višja od desnega Kolka. Se pa vsekakor vidi, da je vzhodno pobočje zelo strmo in da bo pot vodila nekoliko naokrog. Čeprav obstaja kar nekaj bližnjic, se splača držati markirane poti (markacije spočetka usmerjajo proti Pl. gori), ker je ob njej kar nekaj zanimivosti. Ena prvih je mejni kamen št. 48. Po letnici 1920 je več kot očitno, da določa nekdanjo rapalsko mejo in po naknadnih preverjanjih se je severno od Planine res "odlepila" z glavne ceste nekoliko v hrib, stekla ravno mimo tega mesta in nato proti Haasberku razdelila Planino. Ko takole "kontrabantsko" vstopimo na nekoč "italijansko" ozemlje, se začne "verski" del poti, ki se med prečenjem strmega pobočja tudi konkretno vzpenja. Kmalu za mejnim kamnom namreč sledi razpelo, potem pa nekaj kipcev raznih svetnikov (ob enem piše, da gre za sv. Antona, ostalih ne prepoznam), katerih slike sem že nalepil v posebno temo o križih in kapelicah, dokler ne prisopihamo do priključka poti iz Lepene, kjer stoji novejši lično kovan križ v spomin na nedavno epidemijo.
Pri tem razcepu pa se prične. Zelo kmalu na desni opazimo v skalo izdolbene neke "predore", sicer tako nizke, da se lahko skozi priplazimo kvečjemu po vseh štirih, dopuščam pa možnost, da so že delno zasuti. Zraven pa jarek, ki pripelje do z betonom obokane luknje, ki je že dodobra zasuta. Domnevam, da je to tista najmanj ohranjena utrdba od treh z uničenimi bojnimi bloki. Nekateri zemljevidi temu območju pravijo Hrbce in zaradi lažjega razločevanja bom to ime uporabljal tudi tu.
Od tu se pot vzpenja še naprej, dokler sčasoma ne dospemo do Marijine cerkve oz. v registru kulturne dediščine "Cerkev Marije pribežališče grešnikov", na karkoli naj bi že s tem namigovali. Je pa kar velika cerkev za lego "sredi ničesar" in se mi zdi, da po velikosti nič ne zaostaja za župnijsko, kjer smo štartali. Še malo pred cerkvijo pa se nahaja kapelica Matere božje s kar velikim kipom Križanega. Pri tej cerkvi je tudi večji razcep, od tu dalje gre svojo pot Jakobova pot proti 2860 km oddaljenemu Santiagu de Compostela, kar nekaj neuradnih uhojenih poti gre naravnost proti Grmadi (mmg., glede na uhojenost teh bližnjic bi sklepal na precejšen obisk, vendar na celotni poti tja in nazaj nisem srečal žive duše), vendar se še naprej držim markirane poti, ki od tu dalje vodi že po kar precej lepi makadamski cesti in tudi kar dosti ovinkari. Naslednji cilj namreč še ni Grmada.
Kjer se tudi uradna pot proti Grmadi odcepi desno, nadaljujem še malo po cesti proti zahodu in kmalu na desni naletim na novo utrdbo. Imena lokalnega vrha, pod katerim leži zgornji bojni blok, nisem uspel izvedeti, zato jo bom imenoval kar Planinska gora. Ko zagledamo ta bojni blok, se ne zapodimo po travniku naravnost do tja, kajti nekaj metrov naprej bomo opazili še vhod v podzemne tunele, ki je odprt in relativno lahko dostopen. Ti tuneli verjetno marsikoga spomnijo na v zadnjem času že dobro znane Hamasove pod Gazo, mene pa na čas, ko sem se prvič resneje srečal z računalniki in je bila silno popularna igra Doom, kjer se je treba prebijati po labirintih podobnih tunelov in spotoma postreliti vse, kar ti prekriža pot. No, na srečo nam v teh utrdbah nihče nič noče, zato namesto motorke (ah ja, tudi to je bila ena od "for" igre, da si jo lahko poiskal v skritih sobah in si nato dal duška
), nožev in podobne krame raje vzemimo dobro svetilko in pazimo na dobesedno vsak korak, da se ne spotaknemo ob kakšnem kamnu na tleh ali ob ozkih in globokih odtočnih kanalih, ki nas na enem ali drugem robu ves čas spremljajo. Za razliko od Unške koliševke tu ne gre za razvejan labirint, zdi se, kot da je en glavni tunel, ki nenadoma zavije desno in ugledamo luč na koncu tunela in se po stopnicah povzpnemo... do jaška. Aha, tu je verjetno bil uničen opazovalni blok z jekleno kupolo. Kakšen prosti plezalec bi morda tu lahko zlezel ven, ostalim pa ne preostane drugega, kot da se vrnemo po isti poti.
Od vhoda še kratek vzponček do bojnega bloka, kjer je tudi mogoče vstopiti v notranjost. Vendar ne kaj daleč, ker pot do dveh strojničnih gnezd ni ravno dolga, naravnost pa nas zaustavi privarjena ograja. Še dobro, ker je za njo kar globok jašek, opozoril na stenah pa se v živo ne vidi tako dobro kot so uspela na slikah. No, očitno prej v podzemlju nisem bil dovolj temeljit in nisem našel tega jaška. Tudi zunaj sem hotel najti tisto opazovalnico, kjer se je prej bilo treba obrniti, ampak kaže, da sem pod zemljo toliko izgubil občutek za orientacijo, da mi nekako ni uspelo "rekonstruirati" tega položaja. No, sem pa ugotovil, da so vsaj tu vojakom privoščili kar lepe razglede naokoli.
Sedaj pa končno na Grmado. Po uradnem odcepu sem očitno malo prehitro skrenil po najbližji poti in zgrešil razgledišče. Ampak nič hudega. Na vrhu namreč najdemo betonsko mizo (na njej ni "smernika") in škatlo z vpisno knjigo, zraven je 3 leta stara klopca, pred njo pa so posekali nekaj drevja, tako da lahko kar sede občudujemo razgled na Planinsko polje. Ampak če malo pogledam po pobočju, se mi zazdi, da ima ena skala malo pod vrhom nekam nenaravno raven vrh. K sreči je pobočje ravno še toliko strmo, da mi z nekaj gamsje spretnosti uspe po slabo uhojenih potkah priti do tja in izkaže se, da je se tam v resnici nahaja opazovalnica. Še več, njena lina je celo uspela preživeti vsesplošno plenjenje železa pred pribl. pol stoletja. Ker še nisem vedel, da bom odkril pot do notranjosti, sem še slikal skozi lino noter.
Nazaj na vrh. Opazimo, da ena od uhojenih potk vodi čez neko "izboklino". Že prej s ceste sem opazil, da je tam bojni blok še tretje utrdbe, ki jo bom imenoval Grmada. Ko jo obkrožimo, znova najdemo vhod, vendar POZOR!!!, tokrat je treba res paziti, ker se kmalu za vhodom nahaja smrtno nevarna past. Če namreč nimamo svetilke in pozorno ne gledamo pod noge, nas na lepem preseneti zelo globok jašek, nezavarovan in brez kakršnihkoli predhodnih opozoril! Ob jašku se nahaja tudi lestev, vendar nima smisla plezati po njej, ker bomo kasneje našli elegantnejši način, da pridemo do dna. Če se prebijemo mimo te pasti, tudi sicer ne bomo prišli kaj daleč, ker se pot kmalu konča v strojničnem gnezdu.
Če se namesto po markirani poti spustimo po uhojeni poti proti jugu, bomo z nekaj pozornosti našli še vhod v podzemne tunele utrdbe Grmada. Čeprav ni tako nevarno, je vseeno potrebno biti previden, da se ne spotaknemo v nekaj plitvejših jaških oz. odtočnih kanalih na enem ali drugem robu. Čez čas dosežemo pravo pravcato križišče štirih poti. Levo dosežemo dno navpičnega jaška z lestvijo. Skoraj gotovo je to tisti "smrtonosni" jašek iz bojnega bloka. Če bi tam zavili desno, bi kmalu uzrli dnevno svetlobo in po stopnicah dosegli opazovalnico, verjetno tisto, ki sem jo že prej odkril tik pod vrhom. Lahko pa nadaljujemo naravnost, predor čez čas zavije desno in po stopnicah dosežemo še eno podobno opazovalnico.
Če se od tu nameravamo vrniti v Planino, je najbolje nadaljevati po neuradnih vendar dobro uhojenih bližnjicah proti jugu in kmalu dosežemo ali Marijino cerkev ali tisti razcep ob kovanem križu (tu je "sestop" na uradno pot zaradi strmega zaključka nekoliko težji). Ko se že kar precej spustimo in se vrnemo na jugoslovansko stran nekdanje rapalske meje, sledi še en razcep. Markirana pot gre levo, lahko pa tu naredimo krajši ovinek in nadaljujemo po Jakobovi poti naravnost. Kmalu dosežemo ruševine cerkve sv. Duha. Kolikor sem uspel najti, je bila spomladi 1943 požgana v bojih med partizani in "belo gardo" (takrat verjetno še lokalno vaško stražo). Kakorkoli že, ruševine so danes videti slikovite, je pa že na prvi pogled očitno, da se ni najbolj pametno zadrževati pod njimi. Poleg ruševin je postavljen očitno še zelo svež lesen stolp, kjer lahko tudi pozvonimo. Od tod se še dalje spustimo, kmalu zavijemo levo in prispemo v (Dolnjo) Planino.