Tole sicer pišem z enotedensko zamudo, ampak danes je verjetno bilo več ali manj enako. Kakorkoli, Planinsko polje navduši v vseh razmerah, samo pravi del je treba izbrati
. V bolj suhem je to severni rob s številnimi požiralniki. Samo mmg., kogar več zanima o "ozadju", bo gotovo našel marsikaj v
diplomski nalogi iz geografije.
Ne da bi predhodno sploh vedeli zanjo, smo prehodili severno varianto Scilkine poti oz. vzdolž severnega roba. Priročno izhodišče je Grčarevec, kjer so na avtobusnem postajališču v smeri proti Planini uredili lično parkririšče z inf. tablo, parkirišče pa je priročno še za cilje zahodno od polja (npr. severnejši deli Planinske gore, Pod Srnjakom...), pa vendar niti približno ni bilo polno. Kolikor vem, so v Lazah na drugem koncu poti parkirne možnosti (pri podružnični šoli in mlekarni) nekoliko bolj omejene, sploh med tednom. Ko smo že v Grčarevcu, lahko skočimo do nekaj metrov oddaljene cerkvice sv. Luke, potem pa čez glavno cesto, od koder sta pravzaprav dve varianti poti: poleg naše nižinske (ki razmejuje travniški del polja na eni in gozd na drugi strani) še "višinska" skozi gozd, ki pa smo jo pustili za drugič kot obvoz za poplavne razmere.
Kolikor se mi zdi, bi tudi nižinska pot (sicer makadamska gozdna cesta s kar nekaj klopcami in tudi inf. tablo) do markiranega razcepa morala biti prehodna več ali manj večino časa razen ob "izrednih razmerah", nadaljevanje od razcepa proti Jakovici je pa lahko že bolj vprašljivo. Ampak do razcepa se že "dogaja" marsikaj. Najprej takoj za zadnjo vaško hišo opazimo nek betonski polvalj, kot kašen bunker na ne sicer najustreznejšem mestu. Zemljevid kulturne dediščine pravi, da je to vodni zbiralnik. V grčarevskem "vogalu" Planinskega polja se nahaja tudi nekaj t.i. "rup" oz. bolj učeno estavel, ki lahko odvisno od razmer služijo tako kot izviri kot tudi ponori. V izvirskem "načinu" verjetno nikoli ne škropijo kot gejzirji, sicer bi zagotovo že bili turistična atrakcija. Dalje pa pokrajina že spominja na "artilerijski poligon", toliko je teh vrtačastih požiralnikov, marsikje se da najti "luknjo" v el. pastirju in priti bližje, menda da celo sama hoja po teh "cedilastih" požiralnikih niti ni nevarna, ampak sreče ne kaže izzivati preveč. Ampak nikar še ne obračati, ker to sploh še ni vrhunec. Mimogrede, čeprav naj bi Unice tudi ob sušnih razmerah bilo dovolj tudi za "izvoz" na Obalo, v "normalnih" razmerah večji del nje ponikne že na južni polovici polja, natančneje v "ključih" ob vzhodnem robu blizu Ivanjega sela. Samo da ti požiralniki naj ne bi bili vidni nepoučenemu očesu oz. nikakor ne tako atraktivni kot severni, o čemer se bo treba še ob priliki prepričati na lastne oči. Ampak nekje na pol poti do razcepa pa vendarle tudi nekaj akcije. Unica, ki priteče do tod, izgnja v enem požiralniku skupine Kacanovce, tisto, česar pa ne more "požreti", pa nekako pod ostrim kotom "odbije" proti vzhodu.
Od razcepa je bilo možno priti neposredno v Jakovico. Pot (še vedno makadamska cesta) je speljana kar čez strugo Unice, ki je ravno pred tem prehodom izginila pod površje in se, kot se je izkazalo kasneje, znova pojavila malo naprej v strugi. V Jakovici navzgor skozi vaško jedro in cerkve sv. Mihaela, le malokdo pa v svojih potopisih omeni tudi kapelo Matere Božje v Leščevju tik pod cerkvijo na severni strani "grebena", z nekaj kmečke pameti se da hitro priti tudi do nje. Od tam še na hitro v Laze, pa ne bi preveč o tem, morda samo to, da novo razgledišče Jakovica le ni takšna "dodana vrednost", ker se podobni razgledi po južnem delu Planinskega polja ponujajo že izpred cerkve sv. Mihaela in najvišje točke Jakovškega griča, kamor hitro najdemo uhojeno potko tik preden cesta proti Lazam doseže gozdni rob.
Potem pa iz Laz pod Jakovico proti izvirom (nismo niti vedeli, da naj bi obstajala še bližnjica severno od Jakovice, pa nič ne de). Še preden znova dosežemo tisti prehod čez Unico, se levo (proti vzhodu) odcepi kolovoz, ki nas pripelje do znova nekoliko napolnjene struge in požiralnikov Strževce, kjer pa večina vode dokončno ponikne. Tam nekje se levo (proti severu) odcepi še precej zarasla steza, ki pripelje do požiralnikov Škofji Lom ob SV robu polja. Že tukaj je "kraterjev" kot kje na Luni, pa tudi to sploh še ni vrhunec.
V suhih razmerah bi se dalo najti kakšno bližnjico vzdolž roba, ampak tako bi ostali prikrajšani za kakšno zanimivost. Nazaj na pot iz Jakovice, pri prehodu pa nova priložnost. Po načelu "kadar trava ne raste, s tacanjem ne delamo škode" jo mahnemo ob strugi, od koder se proti severu odcepi še en kar vodnat krak. Ki nas kmalu pripelje do tistih najbolj "pravih" in slikovitih požiralnikov z dovolj zgovornim imenom Pod stenami. Vode sicer že prej dokončno zmanjka, končno pa pod navpično steno zagledamo tisti dve znameniti Putickovi štirni, bolj učeno sta to katavotrona, vodnjaku podobni luknji, ki so ju umetno razširili ali celo izkopali in za zaščito čeznju poveznili še "kletki". Zdi se mi, da je delo človeških rok tudi tlakovan del struge tik pred "štirnama". Zakaj, struga tik pod steno je sicer precej bolj razgibana, tako da se po njej niti ne da udobno hoditi. Poleg štirn je pod steno še nekaj "luknjastih" požiralnikov, zaščitenih z neuglednimi rešetkami, pred steno pa znova polno "kraterjev", k ambientu svoje doda še stena, ki tako kar kliče k škljocanju. In ko se mimo razcepa po nižinski poti spet vrnemo v Grčarevec, se izkaže, da je ta sicer vsega nekaj km dolg sprehod trajal skoraj 5 ur. No, vsekakor se bo treba še vrniti, najprej v "povprečnih" razmerah, ko Putickovi štirni celo nista "brezposelni", in pa ob kakšni večji poplavi...
Če se že tako potikamo ob ponorih Unice, bi bilo nekako logično skočiti še do Vrhnike in si pogledati še, kako ta ista voda znova pride iz podzemlja, tokrat v številnih izvirih Ljubljanice (ampak ni treba hiteti, voda se menda do tja pretaka 2 do 5 dni). Zdaj, ko je v Unici bolj malo vode, bi bilo logično pričakovati, da bo podobno tudi v Ljubljanici. In v takšnih razmerah sta mi osebno obe "okenci" v soteski Retovje (do njiju sicer ni uradnih poti, ampak...) precej bolj spektakularni (smaragdno zeleni, odsevi...) in tudi dostopnejši (manj verjetno, da zalije del neuradnih poti). Medtem ko je v bolj vodnatih razmerah verjetno impresivnejše bližnje "troizvirje" pod plezalno skalo, ob kateri vodi tudi lahka sprehajalna pot med Mirkami in Verdom....