Prav hitro po obisku Lomskega slapu nad Železniki, sva si zamislila še obisk Plenšakovih slapov, za katere sva izvedela nekako istočasno. A o njih ne izveš veliko, ne najdeš jih na seznamu slapov, nič opisov. Le enega sem našla s par slikami, tako sem sploh izvedela, da obstojajo, označena sta tudi na enem zemljevidu. Ravno toliko vsega, da so naju zasrbeli prsti oz. pete, kot radi rečemo
.
Že za slapove nisva vedela, če jih bova našla, še manj pa upala, da bova našla prehode naprej do Prtovča. A sva uspela tudi to in tako naredila lepo krožno turo. Vračala sva se po markirani poti, ki sva jo dosegla tik pred zadnjimi hišami v vasi in se potem usmerila proti Jesenovcu, kjer sva imela izhodišče, to pa je streljaj naprej od Železnikov. Tudi ta pot je bila nekaj, kjer sem hodila prvič
.
Začela sva torej na izhodišču Jesenovec, kjer sva si najprej ogledala izlitje hudourniškega potoka Plenšak v Selško Soro, nato pa sva krenila ob njem po kolovozu, ki kmalu izgubi asfaltno podlago, naprej po dolini. Dolina je postajala vse bolj zaprta, sonce sva ujela šele ko sva se iz nje dvigala proti Prtovču. No, še to je zanimivost, polovico vse porabljene vode v Železnijkih priteče po tem potoku, torej je nad vse pomemben, na desni strani prav kmalu greš mimo vodohrama. Že ko sva hodila po kolovozu so naju presenetili prelepi pogledi v vodo, saj je potoček nadvse živahen. No, včasih v preteklosti je bil celo preveč, sploh v poplavah l.2007, ko je bila dokončno uničena stara, markirana pot skozi dolino do Prtovča. Da je obstojala, sva se prepričala tudi v tistem trenutku, ko sva zagledala že precej zbledelo markacijo. Našla sva tudi nekaj precej zapuščenih delov poti, ki pa so sicer prišli nama v enem delu kar prav
.
Ko pa se je kolovoz končal, sva stopila v svet brezpotja, skrivnostne divjine in šumečega potoka, ki nama je kazal smer. Torej goščava, mahoviti prehodi, včasih je bilo potrebno potok tudi prečiti. Ko pa sva prišla do sotočja dveh enakovrednih potokov, sva vedela kje v dolžini poti pravzaprav sva, saj obstoja zahodni slap na levem potoku, vzhodni pa na desnem. Najprej sva se usmerila desno in sorazmerno kmalu zagledala belino, ki se je posvetila skozi ozelenela drevesa. Ampak do slapu sva se morala povzpeti po precejšnji strmini, a se je izplačalo. Slap je sicer v dveh stopnjah, zgornja precej bolj strma. Višina menda okoli 10 m.
Nato sva se usmerila še proti levemu slapu in ga tudi kar nekaj časa občudovala, od tam pa sva poiskala potem izhod iz doline v smeri Prtovča.
Res sva bila presrečna, da nama je načrtovana avantura uspela, in bi jo tudi še ponovila, le mogoče v času, ko je dolina manj zelena in v kasnejšem delu dneva, da bi bila tudi obsijana s soncem
.