Da se ne bo nabralo preveč prahu na to temo, sem vzel krpo v roko...
Že dlje časa načrtovan hribovski izlet z vnukom v napovedanem večjem oknu lepega vremena, se podava v petek zjutraj. Ob devetih je bil parking že poln, zato parkirava na spodnjem. Po gozdu je bila hoja užitek, studenček delujoč, s strmin Sovatne so nama predhodniki pregnali vse kozoroge. Hodiva počasi, kljub temu je začel fantič pešat. Ob začetnih četrturnih postankih so bili ti kmalu na vsakem ovinku. Nič zato, do večera že prideva do koče
Na Dovških vratcih je popolnoma kapituliral. Posadim ga v travo, sam pa v dvaindvajsetih minutah dosežem vrh Stenarja. Poslikam in hitro dol, da ne bo fant predolgo sam. Do Pogačnika je v glavnem spust, tako da mu je kar šlo. Po oddihu, pripravi postelje, pogovoru z mami, se odpraviva do sp. Kriškega jezera. Skoraj četrt ure uživajo noge v ne preveč mrzli vodi. In glej ga, zlomka, ob povratku sva morala za 170 višincev kar nekajkrat počivati. Pojeva kosilo, želel si je v posteljo, po dvanajstih urah neprekinjenega spanja sem ga moral zjutraj prebuditi. Ker so bili v jedilnici sami tujci, in se nisem imel s kom pogovarjati,
sem rešil križanko in v celoti prebral časopis.
Ponoči sem se prav čudil, kako da ni nobenega smrčanja. Odgovor kot na dlani. Okrog mene sami mladi, mladi, mladi. Ti pa v glavnem ne smrčijo.
Ravno tako mlada in zelo prijazna je ekipa doma, ki deluje kot namazan stroj. Tudi pred slabim mesecem so nas postregli s posteljo in hrano brez slabe volje, čeprav smo v kočo prišli šele ob desetih zvečer.
Na poteh nikakršnih sprememb, razen nad Sovatno je spuljen en klin, zato je jeklenica precej labava. Ravno tako ni vidnih ovir na Planjo, tudi skobe tik pod vrhom Razorja so brezhibne.