Pogorje Monte Tiarfin

Lep, kaj lep, čudovit sončen dan je bil, ko se pripeljava na Sella di Razzo 1760 m visoko. Snega tudi tukaj ni pretirano, ampak, ker območje poznam sem bil prepričan, da bom našel dobro varianto. Ko se opremiva greva par sto metrov do začetka markirane poti 208. Turna smer sicer poteka vzhodno od Col Marende, ampak tam je bilo videti spihano. Takoj najdeva staro špuro in zapihane sledi smučanja. Suhega snega je tam okoli 70 cm, ampak brez podlage. Kolikor je bilo možno sva koristila staro špuro, veliko sva šla tudi po svoje, večinoma pa v okviru markirane poti, nekaj tudi naokoli, da sva se izognila strmemu delu. Višje sva zastavila proti škrbini Forcella Rossa. Suh, napihan sneg, mehka in trda kloža. Zadnji del sva sicer poskusila peš, ker sva računala, da bo lažje, pa ni bilo in treba je bilo nazaj na smuči in pocikcakat kanal. Dolina pod Tiarfinom je bila precej spihano, kar sem tudi pričakoval, saj je tudi ob najinem prihodu kar lepo pihalo od zahoda. Nekako sva se po trdem snegu prebila na sedlo od koder je bil lep pogled dol na Zgornje Peči (Forni di Sopra). Na sončku in zavetrju sva občudovala široko paleto Karnijskih gora, ki se tukaj že vsaj glede poimenovanja prepletajo z Dolomiti. V bistvu je bil razgled sijajen, kot je pač tukaj, saj se vidi vse do Julijskih Alp in velikanov Dolomitov. Po martinčkanju sva se odpravila na bližnji hrib, kjer sva se pripravila na smučanje in tudi odsmučala. Kakih 40 minut sva potrebovala do avta, vmes pa vseh vrst snega, veliko tudi suhega, pa tudi kakšna "mina" se je našla v snegu, ampak to itak spada k turnemu smučanju. V rif. Tenente del Fabro sva ob pivcu ugotovila, da v danih razmerah tura sploh ni bila slaba, ambinet je pa itak fascinanten.