Požgana Mlinarica

Danes na prečudoviti razglednik. Kot je napisal predhodnik, je v megli tura vse kaj drugega, kot orientacijsko enostavna. Kljub odlični napovedi sva nad dolino vrat zavila v meglo, ki naju je pričakala ravno ob izhodu iz gozda proti vzponu po prodnatem melišču. Megla naredi svoje in slediti poti navzgor po melišču, kjer je večina dobro nadelanih poti namenjena spustu je kar težavno. Kljub temu nisva obupala in kljub zelo gosti megli našla odcep proti mlinarici. Pod stenami Vrbanovih špic so možici v izobilju in točno tam, kjer morajo biti. Ko sva enkrat prehodila ta del, ki je bil v megli najtežji, pa te lepo nadelana steza lepo pripelje na vrh. Ob povratku se je razjasnilo in prav vesela sva bila, da sva na poti gor bila prikrajšana za razglede in sva toliko bolj uživala ob sestopu nazaj do izhodišča. Ko gledaš na pot v jasnem vremenu res ni težko sledljiva. Ravno obraten občutek kot ob vzponu Me pa zanima, ker mi ni povsem jasno, kje gre dalje pot "za Cmirom", saj sem videl od daleč uhojenih več varijant. Ali se pot drži desno pod Cmir, kjer pride pot saj na izgled od daleč do velike skalne zapore, ali pot tik nad odcepom proti Mlinarici zavije pod stene Vrbanovih Špic in se vzpenja po tem delu doline naprej? Odgovora bom vesel Na poti sva srečala enega samega gamsa. Krasni samotni svet!

LP,
Ben

Po obeh variantah prideš navzgor v dolino za Cmirom. Je pa na obeh precej težavnega vzpona po melišču ,zato je tu bolje vsekakor navzdol. Prva varianta, kjer zaviješ pod Cmir je bolj omožičena in tista zapora ni problematična. Pod steno Vrbanovih špic te na vrhu tudi čaka tak mini skokec in nad njim takoj zaviješ desno in se znajdeš na prvi varianti.

Hvala za pojasnilo!

Se mi je kar zdelo, da je nekaj takega, saj se spomnem, ko sem pred leti pot gledal z vrha Cmira. Zagotovo to pot enkrat prehodim, ampak ZAGOTOVO NAVZDOL

Hvala in varen korak,
Ben

Včeraj (petek, 9. oktobra) iz Kosmačevega prevala čez vrh Pri Turnih, mimo bivaka Pri Hanžku na Črno goro in naprej po grebenu čez Lengarjevo glavo, Požar, Rušnato Mlinarico do Požgane Mlinarice. Sestop nazaj po poti do odcepa lovske poti ter po njej v Lengarjev rovt in naprej do avta.

Neobremenjen popoldanski sprehod (začel sem nekaj čez enajsto) po prijaznih gozdnatih vrhovih prvega dela grebena se nepreklicno konča kakih 15 minut od odcepa lovske poti v smeri proti Rušnati Mlinarici. Od tam dalje vodi skozi kdove kdaj obrezano ruševje dobro sledljiva pot, ki pa zahteva nenehno pozornost, včasih tudi povečano pazljivost. Za nagrado pa obiskovalec dobi neopisljivo samoto in divjino ter enkratne poglede na gore nad dolinama Vrata in Kot, ki ju greben deli.

Malo pred Rušnato Mlinarico je zvita jeklenica, ki je že lep čas odtrgana. Tam sem sledil stopinjam in praskam na ruševju proti desni in se hitro znašel v težko prehodni goščavi, iz katere sem se rešil na sedelce. Nazaj grede sem se vzpel na vršiček nad jeklenico in spustil naravnost navzdol do nje. V nadaljevanju je potrebno cikcakanje z ene strani grebena na drugega, pa spusti v sedelca med vršiči grebena, enkrat malo poplezavanja po kratki zajedici z velikimi stopi in oprimki, pa vzponi in sestopi po obraščenih grapicah in previden korak izpostavljenih, a z rušjem ali oprimki dovolj opremljenih poličkah. Pot, še posebej del do Rušnate Mlinarice in malo za njo, ne dovoli oddiha niti za trenutek.

Na vrhu Požgane Mlinarice sem se poigraval z mislijo, da po meliščih pod Cmirom ekspresno sestopim v Vrata, a me je pešačenje do Mojstrane in naprej do Kosmačevega prevala (na 3 ure sem ga ocenil) kaj hitro odvrnilo od tovrstnega naklepa.

Sestopil sem torej nazaj po isti poti do lovske poti. Po njej, že v mraku, pa do Lengarjevega rovta. Biščkov studenec je bil bistveno manj vodnat kot pred tremi dnevi in s prečenjem nisem imel nobenih problemov. Do avta na Kosmačevem prevalu je bilo še slabe štiri kilometre pešačenja.

Na celi poti nisem srečal nikogar. Kot je navedeno v opisih, je pot v zadnji tretjini precej zahtevna, mestoma izpostavljena, a so skrbno "nastavljeni" rušnati oprimki v veliko pomoč. Se mi je zdelo, da posušeni držijo še bolje kot zeleni . Na vsem zadnjem delu poti je nekaj možicev, kar se mene tiče so ravno na pravih mestih. Vedno, ko sem bil v dvomih kako naprej, se je prikazal možic. Palice so mi bile v napoto, tudi zložene na nahrbtniku. V več zapisih sem zasledil, da je svet krušljiv, a včeraj so vsi oprimki v glavnem dobro držali. Je pa res, da je treba biti pozoren. Prav nič prijetno se ne bi počutil, če bi po neumnosti spravil iz ravnotežja kakšno naloženo faparco in jo poslal v dolino.

Pri sestopu sem se ves čas poigraval z mislijo, kako opisati nepozabno doživetje na tem samotnem, dolgem, strmem in izpostavljenem rušnatem grebenu. A se mi je vedno znova in znova vračala le ena sopomenka: prvinsko. Pa naj kar ostane.

Čestitke , lepo doživeto ter posledično dober poto in foto opis.

Včeraj (10.10.2020) prav tako na Požgani Mlinarici kot predhodnik, vendar iz druge doline.

Parkirišče za Vrtaški vrh in Sleme v Mojstrani polno skoraj do zadnjega mesta. Enako pri plazu Črlovec. Povsem drugače pa v Turkovem rovtu. Nobenega avtomobila. Prečkanje reke onemogočeno, ker je bila precej narasla in zelo razširjena. Po krajšem raziskovanju sva se parkirala malo nad bližnjo hišico, brez težav prečkala manjši potoček in le nekaj metrov kasneje glavno strugo preko širokega mostička.

Nebo oblačno, v skladu z napovedjo za 9. uro.
Hitro sva bila na drugi strani opisanega izhodišče in nadaljevala po gozdni poti. Malo sva se lovila in v nadaljevanju dvakrat zgubila. A prav zaradi tega sva preživela še lepši dan kot sva načrtovala. Na poti je le ena markacija in veliko možicev.

Ko sva prišla na obsežna prodišča pod Cmirom, so bili vrhovi na drugi strani Vrat že povsem v soncu. Oblaki so se trgali in nebo se je modrilo. Hodila sva v senci, nad Vrbanovimi špicami pa je bilo slutiti sonce.

Prvo prodnato melišče je bilo kar naporno. Pot se zažene dobesedno naravnost navzgor. Nato pa prečno po številnih gruščnatih jezikih. Le na enem mestu je bila potrebna previdnost, sicer je celotna pot povsem lahka.

Večkrat sva se ustavila in občudovala lepote okrog naju. Kakšen mir in pogledi vse naokrog!
Najin drugi kiks pa je bil na mestu, kjer se pot oz. bolje rečeno meliščno brezpotje usmeri navzgor. Očitno je bilo prebijanje sonca preko Vrbanovih špic razlog, da sva spregledala odcep oz. smer za Požgano Mlinarico. Zagrizla sva se v melišče, ki vodi v dolino Za Cmirom. Seveda naju je ob vsakem koraku odnašalo navzdol.

Kljub temu, da se pisni opis ni skladal za najino smerjo, sva nadaljevala. Po treh urah od izhodišča, ko bi morala biti že na vrhu, pa sva odnehala. Dokončno sva ugotovila, da nisva na pravi poti. Bila sva že kar visoko v dolini Za Cmirom.

Spust po melišču je bil ekspresen! Občutki pri tem prav fantastični. Malo naju je skrbelo, kje sva zgrešilo, ko pa sva prišla do vznožja doline Za Cmirom, sva takoj zagledala pravo pot. Odcepa sta celo dva in na obeh sva za nazaj postavila možica.

Nadaljevala sva po kamnitem svetu, proti stenam Vrbanovih špic, potem levo do macesnovega gozdička in nato strmo navzgor do vrha.
Pot sva si malo podaljšala in po štirih urah hoje prispela na vrh Požgane Mlinarice.
Občutja na vrhu je težko opisati. Bila so izjemna. Vrh je čudovit razglednik na vse strani. Skoraj uro sva se zadržala na njem. To je bil čas za fotografiranje, malico in preprosto občudovanje.

Spust v Vrata je bil hiter. V gozdu sva na "kritičnem" odcepu postavila še dva možica.
Na celi poti nisva srečala nikogar, preplašila sva tri gamse, ko pa sva bila na vrhu, so bili tudi na Rušnati Mlinarici obiskovalci.

Prvič v teh krajih, a jih bova zagotovo še obiskala. Čudovita izbira pred spremembo vremena!

Alyas , hvala!

A se s tega grebena vidi slap Peričnik?

lepo se ga vidi iz Črne gore,tam na razgledni točki pri bivaku,res je nor pogled nanj iz druge perspektive večina je navajena Peričnik videt od spodaj,od zgoraj je pa še lepši iz Požgane mlinarce mislim da se ga ne vidi,sicer nisem bil še gor,sem pa pred kratkim prehodil greben od Požara do Črne gore in ga med potjo nisem videl,greben je fajn poraščen.. se pa sliši celo pot bučanje slapa in Triglavske Bistrice

Pogled na Peričnik izza bivaka..
Občasno se ga vidi tudi z grebena na poti proti vrhu Požarja..

Malce pozno, a vendarle naravnost iz planinskega srca. Prejšnjo nedeljo sva se iz Kota zagnala na Rušnato in Požgano Mlinarico, ker sva pričakovala uresničitev vremenske napovedi, to je obilice sončnih žarkov in modrega neba. In seveda, kar je najpomembnejše, rumenih macesnov pred alpsko kuliso. A iz te moke ni bilo kruha oz. iz vremenske prognoze ni pokukalo sonce. Megla je celo dopoldne vztrajala prav do vrha Požgane Mlinarice. Ker puške nisva takoj vrgla v koruzo, sva bila za nekaj ur vztrajnosti, ko so se končno razblinile poslednje meglice, le poplačana s pocukranimi jesenskimi pejsaži, kar je na ogled na priloženih pildkih. Predvsem pa naj hoje po zahtevnih terenih manj vešči dobro premislijo, ali je vrh primeren zanje. Tupatam se je namreč treba spoprijeti s kakšno skalo in se ročno navpik čeznjo potegniti, pa tudi vrtoglavica, tresavica, boječnost in druge za varno kretanje nevarne tegobe na grebenski poti niso zaželene. Uživala sva Ž&M

Grebensko prečenje Črne gore in Mlinaric. Ena primerna tura za ta čas. Poleti jo je skoraj "škoda" za cel dan, ker je relativno nizka, zdaj, ko so višje razmere tako tako, ne čisto predelan sneg pa ravno super

Nikakor ni kratka in enostavna, je pa zelo lepa in raazgledna.

https://trobec.blogspot.com/2023/11/greben-crne-gore-in-mlinaric.html

Zločinec se vrača na kraj zločina. No, ni ravno zločinec, če smo natančni, je le zagnani hribolazec, ki si je spet srčno zaželel Požgane Mlinarice. Tako kot pred tremi leti in to skoraj na isti dan. Ja, silno ljubi so mu samotni, odmaknjeni in divji konci. In ker se obeta, da bodo baš ti konci po 4. novembru, ko naj bi po preverjenih govoricah izza šankov in iz drugih oficielnih virov po befelu kranjskogorske županje začela delovati plačljiva rampa na vhodu v Vrata, navadnim smrtnikom precej manj dostopni, si mož, do obisti prekvašen z ljudsko modrostjo, kaj dosti ne razbija betice, kaj mu je storiti. Ve namreč, da priložnost zamujena povrne se nobena, in tudi, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, ter še, ne odlašaj na 4. november, kar lahko storiš teden dni pred njim.

In tako se v današnjem ranem jutru pomuja zapeljati svoj velociped do Turkovega rovta, od koder ljubitelji turne smuke pozimi odrinejo v breg za Cmirom, ter ga tam prikleniti ob kažipot. Mož namreč naklepa narediti eno krožno, tako, ki po hribolazniški pameti ni čisto vsakdanja, nego je prilično posebna, saj bo treba malo peš in malo pa se bodo vrtela pedala. Tako nekako, le da malček manj urno, kot to počneta naša junaka Pogi in Rogla, ko z radostjo, veseljem in zmagoslavjem polnita ljudska srca dežele na južni strani Alp.

Nato se mož z avtom zapelje nazaj do Mojstrane in proti Radovni do odcepa za Kot, od koder se lastnonožno zagrize v strmal proti Črni gori. Podrta hosta nekje na višini 1200 m, radi katere ni od steze ostalo prav nič, kaj dosti ne zmoti v brezpotjih prekaljenega moža. Ta se vedoč, da vse poti vodijo v Rim, od večnega mesta pa ni več daleč do domačih logov, in da je vse skupaj le en navaden mačji kašelj, razgleda na vseh sedem strani in se po desni mimo žalostne podobe lesene podrtije kot za šalo skoraj navpik prebije do bivaka. Tam pa presenečenje. Trdno uverjen, da bo na današnji delovni ponedeljek v blaženi samoti in tihoti soliral po celotnem grebenu do Požgane Mlinarice in v dolino do priklenjenega velocipeda, ga – glej ga, zlomka, le od kod neki se je vzel - iznenadi planinec, ki je verjetno razmišljal takisto. Kot je med hribolazci lepa navada, beseda da besedo, in moža iz poplave besed kaj hitro uganeta, da imata povsem slične nakane. Zategadelj se podvizata in družno zakoračita v isto smer. Zvesta, da je enemu ime Roman, drugemu Miha. Ker sta ne glede na ime oba odprte glave, zraven pa še zgovorne nature in jezikov zatorej ne šparata, se na poti čez Črno goro, Predelov vrh, Lengarjevo glavo, Požar in preko Rušnate Mlinarice do Požgane, kot se samo za resne može spodobi in kot samo oni to znajo, po moško menita o vseh za žitje inu bitje obče koristnih rečeh. Za prazne marnje, priljubljeno krmo tam, kjer se perja in kljunov nagnete obilo, jima ni prav nič mar. Slemenska pot je dolga kot jara kača, tupatam pride prav tudi kanček ročnih veščin pri ravnanju s skalo, da se planinec slučajno ne odkobali v žalosten nepovrat, a je v tako prijetni družbi pot minila hitro.

Akoprav sta se moža sprva namerila s Požgane Mlinarice v dolino vsak po svoji poti, sta se na koncu zedinila stopiti po isti (Planica – Pokljuka) v Vrata. Po poldrugi uri dospeta do ceste, kjer enega od njiju pričaka velociped, drugi pa je moral žalibog odkorakati še do Mojstrane. Preden gresta vsak po svoje, si moža sežeta še v roke in se poslovita. Miha zajaše velociped in po dobre pol ure pri avtu zašpili klobaso, ki se jo je nabralo 21 km v dožino in kar 1587 m v višino.

Lep in besedno slikovit krogec

Zelo duhovito zapisano Čestitka za turo.