Lepa tura, malo manj obiskana, tudi tu že dolgo ni nihče o njej nič napisal. Danes sva se po njej ponovno po sedmih letih odpravila z Vršiča, pa do razcepa za Razor in potem po Jubilejni skozi zadnje okno, pod Zvoniki na vrh. Prve tri ure nisva srečala nikogar, potem pa le par ljudi, ki so prišli z vrha. Vrh nabasan, zbrani z vseh vetrov in vseh pristopov. Zelo lepa, slikovita in seveda tudi zahtevna pot, zlasti v sestopu zahteva varen korak , vrtoglavost pa je prepovedana. Pot in varovala v dobrem stanju, če le imate nekaj izkušenj na zavarovanih poteh, jo močno priporočam. Čelada zaradi padajočega kamenja obvezna, samovarovanje za vsakogar, ki ni povsem gotov, tudi, pa tudi sicer ni na odmet. Saj veste, ni treba, da vi kaj naredite narobe, lahko kdo drug, pa tudi srečevanje na teh poteh je varnejše, če ste pripeti. Povratek po slovenski poti in ja, vroče. Pa kaj, saj ne bo več dolgo. Kot je rekel Velkavrh zadnjič: jutra so čarobna, samo vstati je treba….Jubilejna na Prisojnik tudi, le iti je treba.