Tomaselli se nama je že nekaj časa izmikal. Prvo leto sva ga zgolj opazovala, drugič je zmanjkalo časa, tretjič vremena, četrtič … no, četrtič pa se je vse postavilo na svoje mesto
. Navsezgodaj sva odrinila s sedla Falzarego, se odpravila do prelaza Travenanzes in od tam naprej po poti 20B do vstopa v ferato pod mogočnim stolpom Punta Sud di Fanes. Končno sva bila pred njo … ferata Tomaselli, ena največjih dolomitskih klasik, dolga, zahtevna, zaželjena. Opremiva se in se z vsem dolžnim spoštovanjem podava vanjo ...
Najina izkušnja ...
Po začetnem spoznavanju s ferato je šlo vedno hitreje. Skala je začuda dobra in nič kaj zlizana, jeklenice napete. Tako je šlo vse do trebušaste stene pod ostanki lesenih lojter iz prve vojne. Tu Tomaselli prvič zarenči in na široko pokaže zobe. Steno je treba prečiti v levo, uporabnih stop pa nikjer. V pomoč je zgolj jeklenica, zato sva ta prehod prečila v enem zamahu s pomočjo rok in trenja čevljev. Prostora za počitek tukaj ni. Ta del je po moji oceni najtežji, dosega pa nekako C/D kategorijo.
Naprej je šlo lažje, čeprav napredovanje še zdaleč ni enostavno. Zelo hitro nastopi še ena C/D stopnja, nato sledi prosto poplezavanje brez varoval. To se ponovi še nekajkrat, na nekaj mestih tudi po izpostavljenih poličkah. Na neki točki se celo pojavi smerokaz za levo in desno smer, ki je nisem našel na nobenem zemljevidu. Midva sva tu šla desno, kakšnega priključka leve smeri pa nisva opazila.
Tako sva odkrivala skrivnost za skrivnostjo Tomaselli-ja, vse dokler ni prišel na vrsto vršni del z mogočnim stolpom na čelu. Tu je treba imeti izkušnje, kondicijo in ravnodušnost pred globino. Prehodi so izjemno zahtevni, eden si sledi drugemu. V tem območju so vsaj tri stopnje z D težavnostjo, tudi kakšna C/D se najde. Jeklenica je povsod odlična, skob ni. Čas za naju ni več obstajal, le še ferata, adrenalin in čisti užitki
. In tako vse do izstopa, ki je še prehitro prišel.
Po obisku glavnega vrha nekaj stran sva se spustila po še eni odlični ferati. To je ferata Veronesi, ki po nasprotni strani stolpa vodi v dolino. Tudi ta je kar zahtevna in dosega B/C kategorijo. V pomoč so jeklenice, po katerih sva se hitro spustila. Presenetila sta naju razgibanost smeri, kot tudi dolžina ferate. Do sedla sva se namreč morala spustiti skoraj 200 višincev.
Sledil je še povratek do jutranje Forcelle Travenanzes, obisk koče Rif. Lagazuoi in spust po zavarovani poti Sentiero Kaiserjäger. Od kar zahajava v Dolomite je ta videla že boljše čase. Neurja so očitno pustošila tudi v teh krajih. Obiska ni bilo prav veliko, zato sva se hitro spustila do izhodišča. Za zaključek …. na Tomasellija zagotovo še prideva
.
Koordinate izhodišča (prelaz Falzarego) : 46.5187781N, 12.0095561E