Ratitovec

Madeira lepo da si se po dolgam času spet oglasila.

Prosim za informacijo ali je na poti čez Razor na Ratitovec še kaj snega in ledu?

Pozdravljena , pot čez Razor ima še sneg, mestoma je poledenela, priporočljive derezice.

hvala, srečno na poteh

Ko sva včeraj zapuščala parkirišče v Torki, sva se prav hitro odločila, da bi vzpon nadaljevala kar direktno v smeri žičnice oz. poiskala serpentinasto pot pod žičnico, ki jo je bilo pred parimi leti s pogledom mogoče slediti od zgoraj navzdol, pa tudi z aparatom približati s Torke. Po začetnemu iskanju, ker poti nikakor nisva našla, sva vseeno vztrajala in šele kasneje naletela na nekakšne ostanke nekdanje poti, ki so se lepo dvigovali kvišku v lepem cikcaku. Izgleda, da je pot precej opuščena ali pa okvarjena od plazov, saj je strmina tu kar precejšnja. So bile naj tej poti pri spuščanju že smrtne žrtve.

Če sva pričela v lepem, jasnem jutru, sva z višino vse bolj stopala v meglo, kar je seveda močno okrnilo razglede. Ni pa nama vzelo pogledov na avriklje, ki so lepo krasili skale, mimo katerih sva hodila. Sem pa tja sva naletela tudi na sneg, a nikjer ni predstavljal težav, le popestritev dneva.
Povratek pa po markirani poti,z ovinkom mimo lovske koče, ki je še v gradnji, a dela bolj slabo napredujejo.
Kljub megli, nama z izkušnjo nove prehojene poti, zelo zanimiv dan!

Čez "kuglo" na Kosmati vrh, Altemaver

Kot že večkrat, tudi včeraj na Ratitovec malo drugače.
Ampak tokrat ni bil drugačen samo vzpon, pač pa tudi povratek. Parkirala sva pri lovski koči in se napotila naprej po makadamski cesti, a sva kmalu ko sva zagledala nad sabo "kuglo" odvila s ceste v levo. Prav kmalu sva stopila na gozdno pot, ki se je v okljukah dvigovala kvišku. Na določenem mestu sva jo zapustila, ko sva v desno zagledala komaj vidno stezico, ki je dala slutiti, da bi bila kljub slabi vidljivosti lahko prava. Sledila sva ji nekaj časa strmo navkreber in po določenem času zavila v levo povsem na greben, a strmina je bila še vedno zelo velika. Bi rekla, nikakor za vsakega, za take malo bolj divje pa je, ja.

Na "kugli" so naju razveselili pogledi, ki so se odpirali predvsem na Selško dolino, Blegoševo skupino, cerkev na Prtovču, pa tudi proti Storžiču in tam okoli.
Nadaljevala sva na Kosmati vrh in naprej proti Altemavarju, kjer sva naletela na prvega človeka tega dne. On naju je opozoril na možnost dežja, zato smo se kar hitro pobrali z vrha. Ampak po poti povratka je bilo oblačnosti vse manj, zato sva naredila še en preizkus. Vračala sva se direktno pod Gladkim vrhom, preko strmih melišč in trav, in prav dobro je bilo.

ja, pa je še nekaj ostalo za poprobati, ampak to pa drugič.

Z nekajdnevno zamudo malo daljši raport. Ob tem se je postavilo še nekaj splošnih vprašanj, ki nimajo zveze z lokacijo.

Torej, šli smo v sredo, ko so vremenarji napovedovali vročinski val. Iz nekih "osebnih" razlogov smo ga naskočili iz zahodne smeri. V igri je bil tudi štart iz Sorice ali (Zg.) Danj, vendar ni bilo čisto jasno, ali se tam sploh da legalno in nemoteče parkirati. Po drugi strani pa smo vedeli, da to je mogoče na Soriški planini plus bilo je nekaj lobiranja za bolj "ravninsko" varianto. Od tam smo jo ubrali po označeni poti do Krekove koče in Gladkega vrha nad njo. Uradno bi pot morala trajati nekaj čez 3h v eno smer, pa smo jo brez nekega "dirkanja" prehodili v pribl. 2h in pol v vsaki smeri. Kapo dol PD Železniki za vzorno markiranje, le en smerokaz v bližini izhodišča, ki sicer vodi v neko drugo smer, je bil popolnoma neberljiv in samo tam smo se zanesli na maPZS navigacijo. Najbolj presenetljivo, da vse do koče in nazaj nismo srečali niti ene žive duše, vsaj človeške ne. Ali je to dan in zgodnja ura začetka, ali pa tu tudi na splošno ni kaj dosti prometa...

Kot rečeno, na Soriški planini je mogoče brezplačno in legalno parkirati (nekdo je ob tem dejstvu kar brez zemljevida pravilno zaključil, da očitno še ne leži v občini Bohinj ). Navsezgodaj zjutraj ni bilo tam še nikogar razen par avtov pri penzionu Lajnar, verjetno njihovih gostov. Ob vrnitvi se je okoli našega avta nabralo še kakšnih 5, nekaj še pri penzionu, tudi po cesti je le tu in tam zapeljal kakšen tujetablični avtodom, nekoliko presenetljivo glede na bližino turistično razvpitega Bohinja in cestne povezave proti podobno razvpitemu Posočju. Na omenjenem parkirišču je sicer dovoljeno tudi "klošarsko" prenočevanje, če se v penzionu le plača turistična taksa. Ob travnikih in cestah malo stran v naši smeri pa povsod table, ki prepovedujejo "taborjenje". Je res tak naval zastonjkarjev?

Prvi del poti vse do Kremanta resnici na ljubo ni nič kaj spektakularen ali drugačen presežek. Kar morda niti ni tako narobe glede na bližino Bohinja, se vsaj takoj izloči instant turiste od pravih planincev/pohodnikov ipd. Kakorkoli, spočetka se hodi več ali manj po gozdu, na začetku celo po makadamskih in tudi asfaltnih cestah, ko vendarle skrenemo na peš poti, se je najprej pojavilo nekaj barikad v obliki podrtih kapitalnih smrek (kar verjetno pomeni, da jih bodo v doglednem času pospravili), na vsem lepem pa nekje levo in desno od markirane poti ograja, sama pot pa zaprta z dvema "vzmetema". Ker ni bilo nobenega napisa in med nami nobenega pravnika, smo zgornjo “vzmet” na enem koncu lepo sneli, prestopili spodnjo in jo potem pripeli nazaj. Upam, da nismo naredili prekrška oz. komu celo dali temelja za morebitno motenje posesti. In medtem, ko je "vzmet" bila sneta, bi prisegel, da sem slišal neke visoke tone. Smo morda sprožili celo alarm ali kaj? Kasneje smo očitno zapustili ograjen prostor, tokrat skozi vratca s patentom na utež za samodejno zapiranje.

V tem prvem delu pot za nekoliko dlje časa zapusti gozd na Danjarski planini, kjer se je paslo nekaj konjev, ki se niso menili za nas. Nekoliko presenetljivo so bili razigrani tudi ob vračanju, ko bi človek pričakoval, da se bodo živali zavlekle v senco in udarile siesto. Tudi na sami poti čez planino je bilo opaziti konjske iztrebke. Morda namig za mestne vrtičkarje, gnoj iz omenjene surovine se prodaja po kar zasoljenih cenah.

Manj spektakularen prvi del poti se nekako konča malo naprej od Kačjega roba, ko se pot odcepi s še ene gozdne ceste desno in navzgor skozi še zadnji gozd. Očitno se je tu uhodilo več vzporednih verzij, če se držimo bolj leve, pa bomo na naši levi uzrli prvi bunker Rupnikove linije. Sicer so vsi na Ratitovcu očitno tipski in zgrajeni po istem načrtu, ki mene spominja na miš z dolgim repom. Začuda pa ni nikjer nobenih markacij za Rupnikovo linijo, kakršnih smo sicer vajeni z območja Gorenje vasi, Blegoša in tudi Zaplane.

Kakorkoli, za tem bunkerjem pot dokončno zapusti gozd (konec koncev bi vendarle morali doseči tudi višino gozdne meje) in odpre se nam tisti pravi planinski raj, pa še junij je upravičil svoje ljudsko poimenovanje rožnik. Vzpnemo se na Kremant in nato vzdolž grebena proti "Staremu zidu" (moje poslovenjenje Altemaverja). Ozračje sicer ni bilo najbolj bistro in so oddaljenejši vršaci bili nekoliko zamegljeni, ampak razgledi so še vedno bili za vikati. Nekje pred seboj smo opazili tudi skupino večjih ptic (ujed?), žal proti Soncu ne najbolje vidnih, ki so na žalost odletele, še preden smo privlekli kamere. Bi bil hvaležen za namig, kaj bi to teoretično lahko bilo. Ko se nam pridruži pot iz Zg. Danj (malo več o tem kasneje), pa med vzponom proti Altemaverju že drugi bunker. In potem v "klinu" med razpotjem še eden. Tja grede smo šli po "severni obvoznici" pod vrhom in ob poti nas je pričakal, kdo bi si mislil, še en bunker, ki v duhu ponovne uporabe služi tudi kot podlaga za markacije. Kmalu po tistem, ko se poti spet združita, pa končno pogled na Krekovo kočo. Čaka nas še krajši spust, mimo namenske ozke "razpoke" v ograji in dveh kalov (ali se tako reče?), okoli katerih se je pasla kar številna čreda krav. Za same krave smo vedeli, da so načeloma miroljubne in se niti ne dajo motiti, ampak med njimi so očitno bili tudi najmanj trije biki, ki se niso kaj dosti menili za javno moralo in si veselo dajali duška z naskakovanjem krav. Za bike pa nam ni bilo jasno, kako napadalni znajo biti do ljudi, zato smo v primerni varnostni razdalji obšli gruče in nato mimo zimskega bivaka dosegli Krekovo kočo, ki je verjetno kar sinonim za Ratitovec. Šele tu smo srečali prve človeške sotrpine, ki so kapljali iz nasprotne (vzhodne) smeri, najbrž bo to "avtocesta" iz Prtovča. Ampak dopoldne še ni bilo gneče. Koča je bila odprta, na klopeh okoli nje pa ni posedal nihče.

Od koče še kratek vzponček na bližnji Gladki vrh, kjer so se tudi pasle krave, očitno kar atrakcija za lep del obiskovalcev. Mmg., ali ni tu nobenega planšarja, ki bi nanje "vrgel uč" in jih molzel? Gladki vrh premore še dva bunkerja z zaprtimi vrati, južnejšega se lepo opazi tudi izpred koče, severnega pa od stebrička na samem vrhu. Menda bi bila še dva bunkerja, če bi nadaljevali še naprej proti vzhodu na Kosmati vrh, ampak bosta očitno počakala na kdaj drugič, ko je predvideno podrobnejše raziskovanje vzhodnega konca Ratitovca.

Nato povratek od koče znova mimo krav in potentnih bikov na Altemaver, tokrat čez kar spektakularen vrh. Povejmo še, da so že sicer na grebenu včasih potegnili močni sunki severnega vetra, tako ga ni bilo junaka, ki bi se upal priti preblizu samega roba prepada nad skoraj navpično južno steno. Zahodno od Altemaverja pa že omenjen razcep proti Zg. Danjam. Moja lobiranja, da bi se vračali po tej poti in se nato z vzponom od Sp. do Zg. Jirna vrnili na izvorno pot, so bila že vnaprej obsojena na neuspeh, nekako pa sem uspel doseči kompromis, da me "bunker freaka" tam počakajo, ko skočim tistih nekaj 100m do še enega bunkerja, ki tudi služi kot podlaga za markacije in se ga sicer lepo vidi tudi s Kremanta. Začetek te poti je sicer ograjen z neko nizko leseno pregrado, ki bi se jo bržkone dalo prestopiti, če le ne bi nad njo bila razpeta še žica (električni pastir?), ampak par metrov stran mi je kot dolgonogemu vendarle nekako uspelo prestopiti vse skupaj. Že do bunkerja je skozi visoko travo vodila le zelo ozka "gaz", kot da bi pot bila neprometna in nanjo občasno zaide le kakšen samotar. Vseeno bi me zanimalo, kakšno bi bilo nadaljevanje, če bi obveljal moj predlog, torej glede samega nadaljevanja poti in težavnosti vzpona med obema Jirnoma. Tako pa smo jo ubrali nazaj po isti poti in tisti "zoprnejši" del skozi gozdove in "barikade" se mi je vlekel dosti bolj kot tja grede. Verjetno zaradi utrujenosti in dejstva, da je hoditi dol težje kot gor...

Včeraj sem se odpravila s Soriške planine na Gladki vrh (Ratitovec), po Obhodnici Ratitovec, torej: Soriška-Kačji rob-Kremant-Altemaver-Pl. Pečana-Pl. Klom-Kosmati vrh-Gladki vrh. In nazaj na Pečano, kjer sem imela prevoz domov.

S Soriške do Gladkega vrha sm rabila 6,5 ur, skupaj s postanki in vsem, kar sodi zraven. Pot ni naporna, niti ni dolga, kot sem mislila, da bo. Res krasno potepanje po Ratitovcu! Vreme je bilo sončno, jasno, popoldan se je pooblačilo. Ko sem bila na koncu na Pečani, me je ujelo malo dežja, v dolini pa je že sijalo sonce. Srečala sem 5 planincev, le pri koči jih je bilo seveda več.

Lepota je na dosegu nog Več sem pa napisala in slikala: https://hribovanja.blogspot.com/2024/08/kremant-1658-m-altemaver-1678-m-kosmati.html?m=1