Rifugio Zacchi

Koča verjetno še ni odprta.
Ali je mogoče kje naveden podatek, od kdaj bo?
Hvala za odgovor.

Opažam zadnje čase, da se pojavlja na hribi.net vedno več linkov, ampak sama sem mnenja, da če že posamezniki ponujate svoje strani, si lahko vzamete toliko časa, da še na to stran hribi.net prilimate kaj fotk.
Pa brez zamere.

Po dobrem letu zopet pri Zacchiju.Ne bom veliko dodajal opisu z vrha,saj je tura potekala skoraj identično.Pot do koče je še vedno v odličnem stanju.Največja razlika od lani pa je bila v vremenskih pogojih,saj so bile letos prav zimske.Sneg na cesti je začel že 2km pred kočo,tako da je bil zadnji km kar malce naporen saj je bilo treba kar nekaj krat razsedlati kolo.Pri koči pa kar okoli 30 cm snega.Vendar se je splačalo saj je narava ponujala izredno barvno kuliso z krasnimi razgledi.Koča je bila odprta.

Dm72, zelo lepa tura in pa seveda fenomenalne fotke.zanima me, kje stoji kip na fotki št.20 in če je blizu zaselka Plezzut?
Lep pozdrav in še več takšnih objav ti želim!

Kje pa je Plezzut?

Kip avstrjiskega vojaka stoji tik nad prvim predorom avtoceste v Trbižu proti Avstriji.Ali če gremo po kolesarski iz Trbiža proti Ratečam levo nasproti želežniške postaje Boscoverde(na hribčku).Plezzut se pa nahaja tik preden iz bovške smeri pridemo do Trbiža.Tik ob glavni cesti.

Dm72 hvala za informacione .

Dolgo je bila v planu tura do Rifugio Zacchi, v petek pa sem jo končno realiziral. Iz Kranjske gore mimo Podkorena in jezerca pri Ratečah v Italijo, kjer nadaljujem po Kolesarski stezi do odcepa za Belopeška jezera, kjer pa ne zavijem proti njim ampak nadaljujem po stezi še nekaj km. Stezo zapustim, kol le ta prečka cesto, ki vodi do jezer in se ji priključim precej nižje kot kolesarska steza. To pomeni še dodatni vzpon do spodnjega jezera.Nadaljujem mimo njega do zgornjega, kjer se po rahlem spustu konča asfalt in končno pride na vrsto makadamska podlaga. Od tu naprej se cesta lepo zložno dviga, bolj kot pa se bližaš cilju bolj postaja strma. Je pa speljana lepo v serpentinah, ki omogočajo nekaj počitka, prav tako pa za premagovanje utrujenosti služijo izjemni razgledi na Mangart in njegovo steno ter ostale vršace v okolici. Na koncu pa te za nagrado pričaka še betoniran odsek, ki pa ne predstavlja nobenih težav. Že med potjo sem srečal precej obiskovalcev, pred kočo pa nepopisna gneča. Zato se gori ne zadržujem prav dolgo in začnem spust nazaj v dolino. Spustim se po poti vzpona. V Ratečah pa zavijem še do Planice, ki sicer ni bila v planu, ampak ker je cesta obnovljena pa sem se z veseljem zapeljal še do skakalnic.
Turo pa zaključim z kapučinom, sladoledom in namakanjem nog v Jasni.
Lepa tura, predvsem pa je bila opazna razlika v infrastrukturi (pot, infotable, smerokazi...) Se vidi koliko kolesarstvo cenijo v eni in koliko v drugi državi

Pred nekaj leti sem bil gor, pa mi je gostilna ostala v izredno slabem spominu. S hčero sva čakala celo večnost, da bo kdo od osebja pobral naročilo za hrano in pijačo, pa nisva dočakala. Pomagalo ni niti klicanje natakarjev. So pa stregli vse okoli naju. Pri sosednjih mizah so ljudje, ki so prišli gor za nama, že pojedli in se odpravljali, ko nama še vedno ni uspelo niti naročiti. Na koncu sem eno od natakaric poslal v ...., na stranišču natočil vodo v bidon in se pobral v dolino.

Mi je pa vzpon ostal v spominu kot zelo naporen. Običajno sem vse hribe zvozil v kosu, brez sestopa s kolesa. Tudi takšne, kot so Mangart (iz Bovca), Vršič, Nanos, Blegoš, Kum... tistikrat pa sem moral kar nekajkrat sestopiti in se nadihati. Tisto leto sicer nisem kaj prida vozil, sem pa imel leto pred tem neponovljivo sezono in bi po vseh pravilih nekaj kondicije vseeno moralo ostati. Pa mi je bilo kljub temu za crknit. Je pa res, da se je takrat v hrib kotalilo kakšnih 100 kil (jaz, kolo in še hčera na zadnjem sedežu).

Zdajšnja varianta je takorekoč »sprehajalna pot« napram prvotni varianti Nekaj let nazaj je bil ta vzpon res precej intenziven, ponekod tudi 25 %
Leta 2010, ko sem bil nazadnje gor, je od prvotne poti ostal le zadnji betoniran klanec.