Ruševa glava je bila na moji »listi«, odkar sem opis dostopa na njo zasledil v spletnem plezalnem vodniku po primorskih Julijcih, ko pa jo je Turbo nekaj let nazaj omenil ob Rozkinem opisu obiska Planinice, pa sem le čakal na ugodno priložnost. Tako kot Planinica, se tudi Ruševa glava nahaja nad Koritnico in pod Loško steno, s katero se stika na Sedlcu, ki jo ločuje od pobočja Votlega vrha. Njen vrh prav tako ponuja lepe poglede na veličastno ostenje nad njo, na obe pa je pristop mogoč po lovskih stezah.
Na njo sem se odpravil na zadnjo poletno soboto, parkiral sem v Logu pod Mangrtom. Najprej sem po brvi prečkal Predilico, nato še Koritnico, prečil ograjeni pašnik in za ograjo poiskal kolovoz, kateremu sem skozi gozd sledil do njegovega konca ob eni od (suhih) strug Kaludrice. Na drugi strani struge sem poiskal potko in se podal v strmino
Na Ruševo glavo peljeta dve gozdni poti – »zgornja« (severna), ki se nekako drži grebenskega dela tega hriba in – »spodnja« (južna), ki sprva pelje po pobočjih vzporedno z grapami več potokov (ki se kasneje združijo v Kaludrico), nekatere od njih tudi preči, dokler se višje od njih oddalji in se kasneje usmeri proti severu. Slabih sto višinskih metrov pod vrhom glave se stezi združita, zaradi njunega spodnjega skupnega začetka pa lahko rečemo, da gre za krožno pot. Ker gre za lovski poti, sta v takem slogu tudi označene, njuna sledljivost pa je, tudi v kombinaciji z uporabo zemljevida PZS – prepuščena pohodniku, saj steza občasno izgine; najbolj zanesljivo je spremljati sledi žage (oz. drugih gozdarsko-lesarskih orodij
), tako v gozdu kot med ruševjem.
Sam sem najprej sledil »spodnji« poti, nekje na 1200 metrih pa sem prečil pobočje do »zgornje« poti, katera se mi zdi bolj sledljiva od prej omenjene. Steza se višje izvije iz gozda med ruševje in nato znova spusti vanj, a do vrha ni več daleč. Ko sem ugotovil, da sem prišel do stika s spodnjo potjo, sem imel do vrha še 15 minut. Vrh je prostoren in porasel z rušjem, tako se je treba za želene razglede v različne smeri še malo sprehoditi po krožni poti na njem.
Povratek sem pričel s spustom po spodnji poti in kmalu ugotovil, da je bila menjava poti ob vzponu odlična izbira, saj prave steze v začetku zgornjega dela mestoma ni (več) – sestopal sem čez razrite struge, strme žlebove… – in je pravo smer težje najti… Čeprav je sestop po skrotastem, krušljivem in podobno zoprnem terenu zahtevnejši, pa je orientacija navzdol vseeno nekako lažja, kot pa bi bila pri vzponu, vsekakor je zemljevid tudi v pomoč. Prav oddahnil sem si, ko sem nižje v gozdu zagledal eno od lovskih oznak… Nižje sem se odpravil še do enega od slapovij Kaludrice ob poti.