Sas dla Crusc, Piza dales Diesc, Lavarela in Conturines

L'Ciaval/Sas dla Crusc in Piza dales Diesc

Lepo vreme je treba izkoristiti, zato sem se odločila, da se ne bom povzpela samo na dva vrhova od trenutno zelo reklamirane četverice (https://www.4peaks.it/en/), ampak ju bom tudi obkrožila.
Od Cerkvice La Crusc se napotim čez sisteme melišč in nato navzgor proti sedlu Ju dla Crusc, kjer se pot ostro obrne v nasprotno stran (do sedla grem proti J, z njega proti S). Če sem prej hodila pod mogočnimi vertikalnimi zidovi, sem od tu na nasprotno stran podov uzrla čudovito goro z enkratno ploščo. Ko se na prijetno hladen jesenski dan v trenutku stopiš kot sladoled na močnem poletnem soncu, je to znak ljubezni na prvi pogled. Če ima ob pogledu na Sas dles Nü (slika 7) še kdo podobne občutke, je tu nekaj smeri (https://www.rifugiofanes.com/en/climbing-dolomites.htm). Seveda sem bila vsa zadovoljna, da me je pot vodila v smeri proti omenjeni lepotici.
Najprej sem se povzpela na Piz di Zuber, prvi neizrazit vrh ob poti. V nadaljevanju sem se s poti odcepila še pod vrhom L'Ciaval/Sas dla Crusc in se po nekaj deset višincih znašla pod velikim križem. Spustila sem se prosto po Prešernu in nadaljevala do pod vršne glave vrha Piza dales Diesc. Tu sem nataknila čelado in v nekaj minutah z vrha zrla v nenavadno puščo kraških podov, zapeljivi Sas dles Nü in druge vršace. Ko sem za hrbtom zaslišala glasove, je bil čas za sestop. Počasi in z užitkom sem se vrnila do Ju dla Crusc in jo ubrala po poti CAI 7, ki se priključi CAI 13 malo nad kočama Fanes in Lavarella. Malo za razpotjem sem si privoščila daljši počitek, med katerim sem zastrigla z ušesi ob spoznanju, da se bom do sedelca sv. Antona morala povzpeti za več kot 300 m; sestopiš jih že 900, potem pa nazaj v klanec ne deluje najbolj vzpodbudno. Mimoidoče sem povprašala po časovnici od tu do jutranjega izhodišča, kjer naj bi ujela gondolo (Žičnici Crusc vozita od 27.6 do 27.9 med 8.30 in 17.15). Nejeverno so zmajevali z glavo, zato sem hočeš-nočeš morala bistveno pospešiti korak. Na sedlu se mi je nasmehnilo ob pogledu na peske, po katerih je treba sestopiti. Prestavila sem v še višjo prestavo in brez slabe vesti do ubogih čevljev, ki se jim ob teku po melišču slabo piše, drvela proti dolini. Čeprav sem šla, kolikor so me noge nosile, poti ni bilo videti ne konca in ne kraja. Slednjič sem le dospela do razcepa s potjo CAI 15B, kjer na tablici piše 1h 50min do cerkvice. Hmm, časa imam malo več kot uro. Začela se je prava bitka s časom. Za piko na i je poskrbela pot sama, ki se je zopet začela dvigati in kot taka vztrajala vse do žičnice, na katero sem sedla 2 minuti pred uradnim zaključkom obratovanja. Bilo je več sreče kot pameti in toliko volje, da naredim krog, ter se v Badio pripeljem z gondolo, da sploh nisem čutila, da se je na notranji strani gležna pojavila velika rdeča podpludba, ki je svojo bolečo naravo razkrila naslednje jutro, ko je bilo namesto v hribe treba po trgovinah v upanju, da bom našla želene nizke čevlje.