ponedeljek, 25.7.2022
Gondola prične obratovati prepozno za take sorte turo (8.30h), gornja postaja pa je tako nerodno stran od koče Utia de Ncisles (Rifugio Firenze, Regensburger huette), da si tudi dol grede nimaš kaj pomagati z njo. Torej vse peš, by fair means!
Do koče bolj ali manj po cesti, drugače ne gre, potem bolj ali manj po ravnem, tudi tod drugače ne gre, do razpotja na planoti Plan Ciartier, tam levo v strm podrt žleb in po njem do škrbine Furcela da Mesdi (Mittagsscharte). Od tod do vrha sem vzpon opravil po jugozahodnem pobočju, po ferrati, katere postavitev sega v zgodnje 20.stoletje. Vzpon poteka po skrotastem terenu, varovala so le tu pa tam, precej je poplezavanja, kjer pomoč rok pride še kako prav. Za orientacijo služijo bolli rosssi, včasih te usmerijo povsem v drugo smer kot nameravaš sam nadaljevati. Krasnega poplezavanja je bilo kar prehitro konec, kmalu sem prišel na vršni greben in po njem do vrha. Tam pa... Juhuhu, nikjer nikogar, samo mir in tišina. Spokoj! Poskrbel sem za telesno in duševno ugodje, provianta in to še kako slastnega sem imel kar nekaj s seboj, se razgledal, premišljeval o tem in onem in se marsičesa domislil in o marsičem premislil, potem pa sklenil, da bo čas za sestop. Počasi sem se odpravil navzdol po skrotastem terenu in malce pred prvimi jeklenicami srečal moža na poti navzgor. Za jeklenicami še malo peš in že sem bil nad najzahtevnejšim delom sestopa, nekakšne lojtrce v obliki skob in jeklenice. Tam sem srečal par, ona je kmalu izstopila, sam sem se med njeno plezo umaknil, da mi ne bi kaj ušlo izpod nog, on pa je sklenil počakati, da sam opravim sestop pred njim. Mimogrede sem bil spodaj, potem sem še malce poplezal in že sem bil na Furceli de Saliëries (forcella Saliëries, Saliëries scharte). Misel na kratek počitek me je minila v trenutku, čim sem se spomnil na krasne mehke trave nižje pod vršaci. Odpravim se proti dolini, kar v daljavi zagledam helikopter, leteč v moji smeri. Že mislim, da gre proti meni, kar zavije proti pobočjem, po katerih sem se nekaj ur prej povzpel na vrh. Hrup motorja je vse tišji, potem pa spet vse glasnejši in ne traja dolgo, da helikopter prileti okoli roba in direkt proti meni. Nad menoj prične lebdeti, zato sem odvrgel palice in mu z rokami pokazal znak "N", kar pomeni, da ne potrebujem pomoči. Malce se je zagugal, morda znak da me razume, in odletel na drugo stran gore. Kar nekaj časa je brenčal sem ter tja, potem nekaj časa po zvoku motorja sodeč lebdel za goro, zatem pa se je dvignil nad njo in odletel v smeri prileta. Drugič sem imel tak primer, da sem moral pilotu pokazati, da ne potrebujem pomoči, še dobro, da vem kako ravnati v takih primerih. Nadaljni sestop je minil gladko in hitro, na trave sem se zleknil po dolgem in počez in si še enkrat privezal dušo. Božanski so dnevi kot je ta in je bil včerajšnji, tudi stotine, če ne tisoč in še nekaj njih pred tem, visoko v robeh pod modrim nebom, obsijan s soncem, v miru in tišini. Kar težko sem se vrnil med ljudi na poti do koče in okoli nje, gneča je bila tam še večja kot dan poprej med sestopom s Sassongherja. Najlažje prideš do pijače za šankom, ne prvič tako, hitro in prijazno sem bil postrežen, zunaj pa še sesti nisem imel kam. Od koče do doline sem bil spet sam, le nekaj biciklistov se je pripeljalo mimo, če bi šel do gondole bi bilo zagotovo drugače. Krasen potep, res imetna zadeva, še kako vredna greha
http://tubojan.blogspot.com/2022/07/sas-rigais.html