Ker so kakšni višji vrhovi v zdajšnjih razmerah varnostno 'oporečni', se z Dušanom po petkovih Jermanovih vratih odpraviva le slabih 100m višje.
Ker se pri nas nikoli nič ne splača, so cesto splužili le do Doma planincev, pred mostičkom je čez cesto razpeta veriga z žabico. Kljub dolgi hoji po ravnini, sem si prste ogrel šele nad slapom.
Stezica je do Okrešlja uhojena za silo, je pa sneg večinoma trd, za manj izkušene priporočam dereze. Nad novogradnjo so razmere v momentu popolnoma drugačne. Starih sledov v smeri sedla ni bilo zaznati, tako da sta pol urce višje orala ledino dva smučarja, za njima Dušan s krpljami, jaz pa zadnji s 44 alpina
'Pikanje', največkrat do kolen me je spremljalo vse do sedla. Občutek sem imel, da bi že z deset kil manjšo težo večinoma hodil po špuri.
Na celi turi je bilo malce delikatno mesto Prag, pa ne zaradi nevarnosti plazu, pač pa strmine in tanjše snežne odeje (cca 40cm)na popolnoma gladki podlagi. Z uporabo cepina in derez je premegati ta kratki odsek šala mala.
Ko že omenjam nevarnost, mi je pomembno izpostavit predel steze med zgornjim in spodnjim delom slapu - ob skalah nad stezo so se pojavile ogromne ledene sveče, premera tudi pol metra ali več, ki bodo ob otoplitvi zgrmele ravno čez stezo. Ena se je že odlomila, večji (60kg) del se je zaustavil med drevjem, manjši so kot topovski izstrelki poleteli proti dnu.
Na s soncem obsijanih južnih pobočjih Mrzle gore so se že med vzponom začeli po grapcah pojavljati plazovi, ki so z vso veličasnostjo prihrumeli v dolino. Razumljivo, da je naša sled potekala povsod na varni razdalji. Severna stran, ki jo sonce niti oplazilo ni, je seveda cel dan ostala nedotaknjena.
Nekaj več slik, kljub prezeblim prstom na sedlu.