Drugi del te poti nama je ostal v dolgu še od lanske jeseni, ko sva opravila pot mimo bivaka Stuparich do koče Grego. No, ta dolg sva v soboto poravnala, čeprav opisov iz začetka julija na teh straneh še ni. A letos se vse lahko opravi prej, saj na poti ni kritičnih snežišč.
Parkirala sva na nižjem parkirišču in se po lepi gozdni poti odpravila v zatrep Zajzere, tako da na zadnje parkirišče sploh nisva stopila. Celotna pot naju je vodila po res lepem svetu, a meni se najlepši del poti začne od slapu, ki pada čez steno pod ozebnikom Špika Hude police in se nadaljuje skozi macesnov gaj v smeri bivaka Mazzeni. Macesnov res na celi poti veliko, lepšajo melišča Špranje pod ostenjem Poliških Špikov in Viša, te razveseljujejo na vrhu strmih delov poti pred spusti, ki sledijo kar nekajkrat predenj dosežeš škrbino V.Nabojsa.
Od bivaka naprej pa res stopiš v svet lepote in divjine, veličasten gorski svet, kje praktično ne srečaš nikogar, slišiš pa le šumenje vode, ki brzi izpod Škrbine Zadnje Špranje. Veliko krajev, kje res ne moreš kar tako dalje, moraš se naužiti vseh teh lepot, ki se ti ponujajo. Vmes pa zahtevni deli poti, polni grušča in peska, kjer so pogledi usmerjeni le v tla in korake, ki morajo biti zanesljivi in stalno pod kontrolo.
Ja, pot okoli Turna nad Špranjo pa vse do Nabojsove škrbine je precej zahtevna, in najino mnenje je bilo, da bolj kot prečenje pod Montažem, kjer so skoraj na vseh kritičnih mestih varovala, tu pa varoval ni.
Pri koči Pellarini sva si vzela čas za kavo, je vredno, saj jo srkaš ob občudovanju Viševe skupine, ki je tam kot na dlani. Nato pa sva se pod ostenji Lastovic spustila nazaj do izhodišča in si še kar dolgo izmenjavala vtise s poti, ki močno očara, a te hkrati sili na nekaterih odsekih v kar precej resnobno vzdušje.