Napoved je bila odlična in dan dopusta sem tudi še imela. Kaj boljšega, kot jo mahniti naokoli po precej neobljudenem svetu med Tabljo (Pontebba) in Mokrinami (Passo di Pramollo). Z izhodišča (na Via Giuseppe Verdi je parkirišče kakšnih 200 m pred začetkom poti) me kalvarija pripelje do istoimenske cervice, kjer se precej načet asfalt konča. V nadaljevanju sledi bela cesta do Ciofnika, od koder se pot hitro vzpenja skozi bukov in nato borov gozd in privede do v skalno pobočje vklesane police, po kateri po zahodni strani Breznjaka (M. Brizzia) pridem do Stolzejevih travnikov. Tu se obrnem proti vzhodu in kmalu pridem do istoimenskega sedla, na katerem se Sentiero Bepi della Schiava nadaljuje proti severu. Krenem proti jugu, saj se nisem mogla upreti skoku na vrh Breznjaka (po tablici 45 min od sedla), ki ponuja razglede proti Viševi skupini, Poliškim špikom, Naborjetskim goram, skupini Grauzarie in Sernia... Z vrha nazaj do sedla in naprej z vnovičnim odklonom od 'Bepija', saj sem se povzpela na Bruko - naša popačenka, izvornega slo. imena nima (M. Bruco). Nekaj zadnjih 10 m pod vrhom je treba popaziti, posebej pri sestopu, ker je pomrznjeno, hkrati pa se preperela kamnina 'melje' pod nogami. Pot se naprej nadaljuje proti planini V Pečeh (C.ra For/Forno), na kateri sem celo uzrla sledi predhodnih obiskovalcev, ki so me spremljale do vrha Korena (M. Corona), precej neizrazitega hriba, na katerem so skale poraščene z rumeno-zelenim lišajem. V nadaljevanju poti so mi tako kot pred tem kratkim odsekom kazali pot zajci. Prostrani vrh Korena krasi možic piramida. Tu se 'Bepi' obrne v levo proti zahodu. Snega je bilo tod že kar nekaj in gazila sem bolj, kot sem predvidevala. Glede na majhno količino padavin v tej zimi, me je presenetilo, da se je udiralo tudi do kolen. Sitnost v obliki skorje, ki ne zdrži teže, se je skrivala pod tankim slojem pršiča. Pri vzponu na Krniško goro (M. Carnizza), ki je na južno stran kopna, sem že rahlo godrnjala, saj je bila na grebenu situacija bolj zimska. Na sedelcu med Javornikom (M. Auernig) in Krniško goro sem se spustila desno na Mokrine in zaslužen kofetek. V gostišču sem povprašala o možnosti vrnitve z javnim prevozom, saj mi več kot 12 km ceste ni dišalo. Za avtobus je cesta na italijansko stran neprevozna, mini busi ali kombiji iz Tablje ne vozijo, celo taksija si menda ni moč omisliti. Ni mi preostalo drugega kot 'leva, desna'. Kmalu za sabo zaslišim avto, ki ustavi in se mi opraviči, ker ne gre v dolino. Zmedena zaradi prijaznosti.
Takoj za njim vidim še enega. Pogumno stegnem roko s palcem obrnjenim navzgor in že se peljem direktno do parkirišča. Hvala prijaznemu vozniku