Skakalojca

Včeraj me je zamikal desni breg nad sotesko Igle.
Parkiral sem pri Igli in se po cesti napotil do vstopa v plezališče. Takoj ob vstopu na stezo me je pobožal vonj gozda, zato prihajam sem. Pomikal sem se levo in si ogledoval plezalne smeri, ki jih je opremil Dejan, zelo lepe, bo treba priti kaj poplezati!
Na koncu plezalisča me je zaprla skalna stopnja. Po sredini na oko še plezljiva, zato se kar namenim. Po zahtevnem plezanju stopim na rob grebena. Levo ne gre, desno strme trave in res izpostavljen greben, ki ga krasi globok prepad. Dalo bi se preplezati, ampak ker nisem videl naprej kaj me čaka, sem raje previdno sestopil nazaj v smeri plezališca. Sestop je bil kar brutalen!
Od plezališča sem se zdaj usmeril desno in takoj, ko sem na levi ugledal možnost, da se dvignem, sem izkoristil priliko. Po strmem plazu navzgor do škrbine, kjer me pričaka plezljiv greben I. desno gor in zahteven spust levo dol. Najprej poskusim po grebenu, kakšnih dvajset metrov. Postajal je težji in kmalu zatem prepad, spet sem obrnil. Sestopim nazaj do škrbine. Zdaj že malo tečen, gledam v levo strmo pobočje in si predstavljam kaj me lahko čaka tam. Spustim se na zahodno stran in zagrizem v strmino. V senco skrit svet, pomrznjen in neprijazen. Desno nad sabo zagledam jamo in se dvignem do nje, naprej ne bo šlo. Malo se spustim in prečim v levo, želim si na sonce. Vleče me na levi, z resjem porasel rob, ki se strmo dviga nad gozdom. Na desni je skalna pregrada, pred mano skalni skok in radovednost kaj je nad njim me vleče čezenj. Uživam in upam, da zdaj steče! Nad skokom desno na lažji greben in po rahlo izpostavljenih prehodih proti vrhu. Izplezam tik pod vrhom Skakalojce. Kakšen mir, kakšne vonjave!
Nisem izgubljal časa! Nadaljujem po južnem grebenu v smeri pl. Arta, rad bi stopil na markirano, ki pripelje od Rogovilca. Greben se je malo vlekel, pa nič zato, bilo je lepo! Nekaj plezanja gor in dol, vmes se ustavim in si končno malo oddahnem, krasni kotički!
Pri veliki skali z napisom Rogovilec, stopim na markirano, veter je malo ponehal. Vsedem se dol in si privošcim malico, skoraj bi zadremal na soncu. Počasi sestopim proti Račniku in uživam. Navdušen nad stezo in ambientom, tu hodim prvič, nekaj najlepšega odkar hodim v hribe!
Pri Račniku se mi pridruži kuža in skupaj z mano odvandra v dolino. Malo se pogovarjava, on se podi sem in tja za pticami v gozdu in nazaj do mene, naprej, nazaj! Parkrat mu rečem, da mora domov, ampak me le čukasto pogleda in se spet požene v igro! Prava faca! Šele spodaj, ko v skoku prečim Savinjo, se posloviva. Obljubil sem mu pasjo klobaso, ko naslednjič pridem. Srečno!