Škofjeloško pogorje je predalpsko hribovje, ki lahko, če imate le zadost časa, razkrije precej...ob razgledih na ravnice, mesta in vrvež v njih, lahko ponuja tudi tisto pristnost, ki jo je marsikje že načel zob časa
....in pa seveda hitr tempo življenja. Razkrije nam tudi precej regijskih značilnosti,med katerimi je tudi arhitektura
.
Ob dnevu,kot je bil včerajšnji praznični ponedeljek,ko ni bilo za nikamor višje,je bil obisk dela znane Loške planinske poti prav prijeten
...in spet eden tistih, za katere bi mi bilo še kako žal,če bi ga zamudila
....
Mrzel dan,ki se je napovedoval že v sredini prejšnjega tedna,nas je vabil v kraje,ki sem jih jz obiskala pred slabim letom-no,vsaj večino
.Okej,Križna gora in Planica sta točki,ki ju kar redno obiskujem,ostale točke pa le kdaj pa kdaj....oz.bolj poredko
.Želja,da prehodim traso do Dražgoš,je tlela v meni že kar nekej časa,najbrž nekej let.Obisk tistega klasičnega pohoda na Dražgoše mi nekako ne odgovarja zaradi množice
,ki je iz leta v leto večja,zatorej sem takšnega pohoda,kot je bil včeraj,še toliko bolj vesela
....
Jutranji klic sporoči:"ZUNAJ SNEŽI....!!Pa sem vedela,da to ni prvoaprilska šala
,saj se je,kot že rečeno,nekej takga tud napovedval.Ja nč,pa pejmo...tja v snežno pravljico
,ki nas je tako klicala v svoje zavetje.Iz nekakšnega predmestja Škofje Loke,Podlubnika,smo se preko zaselka Trnje dvignili na,meni tako domačo Križno goro
.Seveda je v dolini pobeljeno,a iz novozapadlega snega kukajo tiste značilne vijoličaste špičke žafrana
....ki ga je kar precej.Da da,pomlad se že lep čas prebuja,a se kljub vsemu zima še kar ne da
.Počasi se dvigujemo preko Cavarne na Križno goro...cerkvice seveda ves čas ne vidimo,saj je megla precej gosta
...Ob izhodu iz gozda uzremo v gosti megli odtise oz.obrise cerkvice sv.Križa....Kljub vremenu,ki nas spremlja,me preseneti kar precejšen obisk
...Vesela sem vsakega,saj le tako dobim potrditev,da nas takšno "turobno" vreme ne sme odvrniti od obiska katerega koli lokalnega hribčka
.Jz se pri lovski koči hočem letos še 20.vpisat,pa knjigice ni bilo.Zato kmalu gremo naprej.Zmerna hoja nas nato vodi mimo zaselka Križna gora,preko grebena do zaselka Planica in Lavtarski vrh.Pri cerkvici sv.nadangela Gabrijela spijemo nekaj čaja
,nato pa se strmo dol,po tistem mističnem in skrivnostnem bukovem gozdu spustimo v vas Planica.Informacijska tabla na koncu vasi nam razkrije kako nas vodi pot...in kam se vse lahko razgledamo,če je le vreme pravšnje.Po asfaltni cesti stopicamo do naslednje točke,Čepuljam.Midva vzameva še žig,nato pa...ja,v smeri Špičastega hriba in sv.Mohorja
.Ves čas hodimo po,sprva cca.100m asfaltirani,nato pa makadamski poti,ki se lepo postopoma dviguje.Na razpotju,kjer levo zavijemo do danes najvišje točke sv.Mohorja,zavijemo desno proti Špičastem hribu
.Pot se rahlo dvigne,je pa seveda z vsakim metrom snega več...pod njim je ostalo še nekaj ledu,zato je sestop previden.Škoda,ker na tem vrhu,ki je sicer znan po tradicionalnem pohodu v maju,ni razgleda,je pa na njem kar precej klopc,ki nam nudijo prijeten počitek
.Vrh leži na višini 835m.Kmalu sestopimo in nadaljujemo proti sv.Mohorju
.Na poti srečamo kar precej tekačev,pa tudi nekaj pohodnikov.Pot nas vodi skozi gozd in mimo razkošnih travnikov Planinica,ki nam ob lepem vremenu nudijo lepe razglede proti sv.Mohorju in vasicami pod njim
.Da našo današnjo najvišjo točko le dosežemo,mormo še skozi vas Bezovnica,pa malo čez gozd in po travniku do bivše mežnarije in cerkvice.Imeli smo srečo,da je današnji lastnik mežnarije prišel gor nekej minutk pred nami,tko da smo se lahko prijetno podprli v njej
.Gospodu se zahvalimo za gostoljubnost in prijaznost,nato pa se spustimo v smeri Lajš.Najprej smo odcep zaradi snega,ki nam je zakrival smerokaz,zgrešili
,a ga potem,po pomoči lokalnega mladeniča,našli.Zagazili smo v zajeten kup snega,nekje tudi do pol metra
.Preko Prevoj smo šli v smeri Lajš,kjer pa smo spet naleteli na majhno kapelico.Tu bi lahko nadaljevali desno v smeri Jamnika,a smo se raje odločili za pot proti Dražgošam
.Že kar lep čas nam je sledil tudi lokalni pes,ki mu je bila pot očitno precej dobro poznana,saj nas je vodil kar on
.Ker je bilo do centra Dražgoš še cca.3km hoje
,nas pa je avtobus čakal v Selcih ob 18.45
,smo se raje odpravili v dolino.Hodili smo po asfaltni cesti,ki se vije približno 5km in nas vodi po Lajški grapi,ki je polna vode.Končno smo v Selcih,kjer nas čaka zasluženo pivo in topla bela kava
.
Praznični velikonočni ponedeljek sem spet prijetno izkoristila
...in ni mi žal.Spet sem odkrila in spoznala nekaj novih koncev našega Loškega pogorja
. Hvala Bačo in Jurij za prijetno družbo
. Naslednjič pa nam Dražgoše in Prtovč le ne uideta
....A do takrat...nas čaka še kakšen nov vzpon
.