Napoved je bila bolj čudna, a ne preslaba, prevoza pa nisem imel. Zato sem se odločil preiskusiti, kako se v hribih obnese skiro.
Preden kdo začne delat paniko, ne delajo turnih in jih že po starejšem asfaltu ni najbolj prijetno, kaj šele učinkovito, vozit. Nekako primerljiv je le še monocikel in mogoče klasične kotalke, ampak oboje se mi zdi bolj naporno.
Torej, danes takoj zjutraj na skiro proti železniški postaji. Vmes se mi je posrečilo ujeti LPP in ujeti vlak brez hitenja. Do Trate (Škofje Loke) je ~20min vožnje, potem pa spet na skiro do Loke in Puštala. Tam je prišel na vrsto ključni moment, saj se skiro lepo zloži in paše v nahrbtnik. Celo prečenje čez Osolnik, Grmado, Topol in Toško čelo je lepo počival, razen kratkega odseka v Topolu (preveč sem bil optimističen). Njegove 3 kile so se sploh na začetku, ko sem imel še precej pijače, kar poznale, ampak se je nošnja poplačala s krajšima najbolj duhamornima deloma poti - pot do izhodišča in zaključno prečenje Ljubljane do doma. Treba še kdaj probat.
Vreme je zdržalo, le razgledi so bili bolj mrčasto kratkega dosega. Všeč mi je tudi, da pot na mestih ni nedvoumno markirana.