Majčkeno pozno jutro V Žlebeh ni bilo prav nič mrzlo. Kje si starka zima? Parkiram čisto na izhodišču za financarsko postajo. Snega je dovolj in po cesti je lepo zgažen od pešakov in krpljarjev, delno zvožen od velikega avtomobila in od kakega smučarja. Prav mirno in samotno je. S snegom obložene smreke se hohotijo v vsej svoji zimski lepoti, tu in tam kakšna ptica in sivo nebo. Na visoki planoti (Pecol) me vedno prevzame njena velikost in širina, predvsem pa nedotanjena snežna belina. Ni je še veliko, ampak zadosti za uživaško vijuganje. Joj prehitevam samega sebe. Ko se razgledam, se odločim za Škrbino nad Cijanerico, še najbolj bela se mi je zdela. Potegnem špuro čez širne pašnike, le kje spančkate svizci? Za vzpon izberem osrednji del širokih pobočij. Cik cak in spet cik cak, jih ne štejem, počasi se dvigam, ne maram strmih špur, ves čas sem na prvi pručki. Ko pridem na manjšo izravnavo začutim veter, ki piha od JZ, sneg je bil ves čas suh na trdi podlagi, star sneg ali pa kopnina. Končno Škrbina, pogledam dol v Špranjo, pa tja čez proti Mojzesovi, uboga revščina je ta zima, ampak saj bo! Vroč čajček, pa priprava na spust, vse delam usklajeno. Tokrat ne bom nič posedal tukaj gor. Smučam, sneg mehka do pol trda kloža, nevarnost plazov II. stopnje, pobočje, idealen naklon. Uživam, vsak zavoj mi skoraj v celoti uspe, imam dobre smučke. Vidljivost ni najboljša, malo difuze, ker pa je gladko ni težav. Ko se spodaj strmina unese je treba nekoliko bolj previdno. Snega ni pretirano, ampak, začuda nič ne škrta. Kmalu sem na cesti, same lepe Italijanke hodijo gor, le kje so fantje, možje? Spodaj V Žlebeh zavijem v Baito, furlanska frika s polento in kozarcem rdečega sta kot pika na i tej turci, prvi pravi v tej zimi
. Priporočam.