Dve smučarski klasiki iz doline Zajzera, ki bi ju moral opraviti vsak turni smučar, ki nekaj da nase. Ker je bila vremenska napoved spet povsem mimo, kot že nekaj zadnjih dni, se odpravim v Zajzero. Snega v dolini seveda ni več, zato smuči romajo na nahrbtnik. Sprva po cesti, zatem kar čez obširne prode do zasutega mostu, potem pa po markirani poti 616 vse do pod bivak Mazzeni na višini okoli 1600 m, kjer stopim na smuči in hkrati ugledam sledi medveda. Eni ga dobesedno pohodijo, jaz pa še nisem imel sreče ga videti v živo, zgolj dan ali dve stare sledi. Cikcakam po Špranji, vse dokler mi eden od psov ne odpove poslušnosti. Smuči spet romajo na nahrbtnik, še sreča, da se sneg nič ne predira in veselo korakam proti škrbini, ki jo kmalu tudi dosežem, pomagal pa mi je tudi medo, saj sem tu in tam hodil kar po njegovih stopinjah. Medo je prišel gor z Viške planine, kam je odhlačal iz Zajzere ve le on. Gotovo je le to, da planinske karte ni uporabljal, območje pa dobro pozna, vsekakor bolj, kot večina na forumu prisotnih. Sneg preko noči ni pomrznil, zato je več kot ugoden za dobro smuko, ki se je kar kmalu lotim, saj me čaka še ena škrbina. Resnično je bilo dobro vijuganje dol skoz, le tu in tam je majčkeno zaropatolo na kakšnem kamnu, ki se je skril v snegu. Na začetku Mojzesove škrbine se zaustavim, odložim nekaj odvečne opreme in s smučmi na nahrbtniku ponovno v breg oz. grapo, ki je v spodnjem delu še vedno lepo zasnežena, čeprav se čisto spodaj že sliši žuborenje vode. Tudi tukaj je sneg lepo uležan in dobro drži težo pohodnika. V slabi uri sem na vrhu, pogledam dol proti koči Corsi, malo posedim in odsmučam. Smuka je tukaj še boljša, kot prej s Prednje špranje, tudi kamenja skoraj ni. Spodaj na vstopu poberem opremo in odsmučam do prehoda v Špranjo, kjer je vse skupaj ena ogromna plazovina, po kateri je treba biti pazljiv, tudi nižje smučam po plazovini vse dokler gre. Sledi prečenje čez nekaj orjaških plazovin, potem pa na pot in po njej nazaj v Zajzero. Kot vedno lepo, v veličastnem okolju, ki mu ni enakega.