Za okolico Kamniške Bistrice sem vedela, da je lepa, a da skriva tako lep zaklad, kot je slap Orglice-pravzaprav izvir Kamniške Bele
, pa sem izvedela zgolj po naključju. In danes, ko ni bil dan za kam višje (sicer je bil prvotni plan Dobrča,a so temni oblaki vztrajali), se odločim, da grem nabirat energijo za nov delovni teden nekam, kjer še nikoli nisem bila.
Po slabih 2 km od postaje gondole, na desni strani, parkirava avto. Megla in temni oblaki zakrivajo pogled na Rzenik in Konj
, ne pa na njune pečine. Ki so mogočne. Široka kolovozna pot je primerna tako za mlajše družine, kot tudi starejše obiskovalce. Razmeroma počasi se dvigujeva ob potoku, kjer mi zastane dih ob pogledu na bistro hči kamniških planin
. Nekajkrat voda ponikne-kar je za ta pritok Kamniške Bistrice značilno. Upam, da je je tod naokoli zadosti, da bo slap lep in veličasten
. Šele zdaj pravzaprav ugotovim, da sva hodili po poti, po kateri stopicamo, če želimo na Konja in Rzenik
. Zato pa srečava toliko planincev. Tam zavijeva levo, proti slapu. Pot sicer ni markirana, je pa lahko sledljiva. Kmalu sva pod slapom. Žuborenje vode, ki je kristalno čista, pomirja... Hkrati pa radosti in nariše nasmeh na obraz
... Tudi ob takem turobnem vremenu, kot je bil danes... Sami sva. Zagrizeve v strmino, ki se vije na levi strani. Paziva, da nama ne zdrsne, saj je kar spolzko
. Pogled na slap naju očara. In navdihuje. Ko se vračava, pride mlada družina. Tako, da slap ni sameval. Midve sva šle še po stezici navzgor, upajoč, da vidiva slap v vsej svoji veličini. Pa sva se malo opekli. Morali bi iti po levi strani, in ne desni
. No, pa kaj. Prav tako je bilo fletno. Sestopiva. Čaka naju še cca. 45min do jeklenega konjička.
Za konec sva si šli ogledat še spominski park, se poklonit legendi slovenskega alpinizma Tomažu Humarju. In drugim.
Sicer je bil turoben dan, nismo bili na nevem kakšnih višinah, a glavno, kar šteje, je lepo preživet popoldan v koncih, ki imajo kaj ponujati
. Priporočam.
Še nekaj slikic za pokušino.